slovo in prva recenzija

karina sainz borgo - hči španke

je že tako hotela usoda.

stavek okoli katerega se bom danes predvsem vrtela. tale objava bi morala biti pod drugim zavihkom na spletni strani, kot je. tudi viziuala bi morala biti drugačna. tekst pač bo, kakršen bo. tudi če sem si v resnici želela drugačnega.

berem namreč drugače. zdi se mi, da to ponavljam, pa ne vem, če pride ven tako, kot si zamišljam. branje je dialog med mano in avtorjem/pripovedovalcem. malo znam povedati o zgodbi, redkokdaj se zaljubim/zasovražim lik, o pisatelju ... no, ti pa postanejo moji prijatelji, ljubimci, jih nočem srečati nikoli več v življenju ... včasih zato, ker so dolgočasni, včasih zato, ker imajo čudne izjave, čudne ideje, so čudni okoli in okoli, notri jih pa nič ni. ko berem hemingwaya, čutim metuljčke v trebuhu. ko berem backmana, mora biti okoli mene čista tišina, ena vrsta svetlobe, nič ne sme utripati, noben avto se ne sme peljati mimo okna, da mi ne bi slučajno za sekundo vrgel mini senco čez oči. ko sem z backmanom, sem samo z njim. pa je čisto vseeno, katero njegovo delo berem. vseeno mi je tudi, koliko je backman star, kako izgleda, ali je še živ ali mrtev.(poleg hemingwaya sem naprimer čisto zatreskana tudi v victorja hugoja, se kar slinim ob sami ideji). vem, da nisem edina, ki ima takšen odnos do branja/knjige. zvesto sledim teoriji umberta eca, ki iz branja lahko naredi celo podporno skupino tovarišev, prijateljev, izzivalcev, iz enega umetnika jih potegne tri, štiri ven. eco mi je najljubši učitelj.

težko povem kaj o zgodbi hči španke. še posebej kaj takega, česar ne bi izvedeli že kje drugje. iz hrbtne strani, iz drugih objav, iz opisa na spletni strani ene ali druge založbe. všeč mi je zgodba, govori o junakinji, ki počne tiste odvratne stvari, ki jih ženske ponavadi ne, vsaj ne v fantaziji, čeprav si v resnici večkrat ko ne umažejo roke. samo o tem ne govorimo. dogaja se danes, čeprav sem jo v glavi ves čas povezovala z isabele allende. tokrat najbrž zaradi zgodbe, ne avtorice. bere se hitro, če smo res pridni in zagnani mogoče celo v enem dnevu, mogoče s pavzo za kosilo, pa kakšno ekstra kavico. avtorice nisem nekaj posebej zaznala in jo težko komentiram. ne vem, koliko ima pri tem prste prevajalec. vsekakor pa je zgodba pomembna. zato, ker je še preveč resnična, a prihaja iz sveta, ki je nekako zakrit pred nami. ni uboga afrika, nesrečni, omejeni, zatirani vzhod. je sanjska latinska amerika, polna tv limonad, esmerald, ljubezni. je kraj, kamor so hiteli slovenci nekoč, in od koder se zadnje čase nekaj vračajo v slovenijo potomci omenjenih prebežnikov. potem se pa nekako konča. zgodba o vojni, o dimu, o streljanju, pobijanju, pretepanju, stradanju, neverjetni, grozljivi inflaciji, izginjanju, trepljenju, večnem strahu, je današnja. je moderna zgodba, ki se je mogoče avtorici zgodila včeraj in se še vedno zbuja v strahu, če ji slučajno uspe zaspati. mogoče. se imam kar za razgledano, iskreno mi ni bilo najbolj jasno, da obstaja takšno vojno stanje v modernem, romantičnem zahodu. sram me je, zato bi jo morali brati. ker ne smemo poslušati samo o divji, oddaljeni zgodovini ali o divjem, daljnem vzhodu, tistih tako zelo drugačnih, da prihajajo iz praktično drugega planeta. vojna in zatiranje so na dosegu naše roke, ni pa prijetno, to priznam.

knjige do mene prihajajo na različne načine. nekaj (beri: precej) mi jih prinese taščica. ponavadi kriminalke, žepnice, žepne romane, kakor hočete. nekaj jih je preveč popularnih na družbenih medijih in moram slediti trendom in vedeti, o čem teče debata. imam vsaj tri sezname knjig, ki jih še moram prebrati. na cobissovi aplikaciji jih razdelim na slovenske, splošne (tuje leposlovje, večinoma) in strokovne. na goodreads je seznam dolg okoli tisoč petsto knjig, na začetku leta jih je bilo okoli dvesto manj. dodajam jih glede na nasvete vseokoli, nekaj jih preberem v drugih knjigah, zasledim po televiziji, kdo kaj pokomentira, .... nisem pa časovno omejena, kdaj jih preberem. imam celo življenje časa, da pridem do njih. potem imam pa seveda še kindla, in več tisoč (ne hecam) ilegalno dobljenih e-knjig (vse v angleščini pa še to občasno kje malo 'iztrgani', da ne morem prebrati besedila) v skupni mapici. seveda, če bo želja dovolj velika, bom iz seznama izbrala tiste, ki si jih res želim in si jih pridobila na bolj legalen način.

hči španke je prišla do mene po čisto novi in drugačni poti, je ena in edinstvena, vezana na čas in kraj. hči španke je moj prvi in (zaenkrat) edini recenzijski izvod, ki mi ga je zelo prijazno poslala založba vida. hitri, več kot prijazni in noro potrpežljivi, ker sem knjigo v resnici dobila že dober mesec (in pol) nazaj. pa se res hitro prebere. malo sem se matrala z objavo - kaj, kje in kako. nagajal mi je blog, zato se tudi poslavljam, vsaj s te poličke. potem nisem vedela, kaj povedati. zgodba me je ganila, pisateljica me je pustila ravnodušno, zdaj že vemo, da je zame to kar problematično. da naslovnica ni najlepša in ne daje blazno lepih, dobrih idej za slikanje, mi ni pomagalo. vendar se vse da, če se hoče. o knjigi sem torej povedala, kar se je povedati dalo.

se bom navezala še na čas in kraj. kraj - instagram, kraj kjer bivamo bolj kot ne več kot kjerkoli drugje. kje drugje spoznati nove ljudi, takšne, s katerimi imaš skupno samo tisto, kar te res zanima? nekako so me našli, za kar sem jim res hvaležna (HVALA ZALOŽBA VIDA!). čas - obdobje velikega komentiranja, prevpraševanja, spraševanja, očitkov, zahtev, idej, želja. večnih in tistih, ki jih je obudil točno ta kraj in čas, o katerem govorim. kateri od nas bralcev si ne želi, da bi ga plačevali zato, da bere in o tem piše? sanjska služba, garantiram, vsaj za večino. se tudi sama ne bi branila. ampak to je nekaj, kar bomo počeli tako ali drugače, ker branje ni nekaj, kar prodajamo. se tudi zgodi, da delimo izkušnje zato, ker jih moramo dati iz sebe, ne nujno samo zato, da bi kdo drug od tega kaj imel. ne vedno, se pa potrudimo. se zgodi, da se trudimo tudi za druge. da bi drugi izkusili naš užitek ob branju. kliše, ampak nekatere stvari so res neprecenljive. vedeti, da smo opravili dobro delo, dobiti podporo, zahvalo za čas in energijo, ki se jo vlaga v to 'delitev drugim', tudi to je nekje blizu tam tam neprecenljivega. samo malo nižje je od dobrega branja. seveda pa nismo čisto trapasto včeraj priplavali po juhi, vemo, da so založbe majhne, da se komaj same držijo nad vodo, kaj šele, da bi zraven nad gladino osrečevale še nas. razen tistih velikih založb, ki če bodo že plačevale, to delajo na majčkeno drugačen, manj humanitaren, način. kakor hočejo, ne bom ponavljala tistega dela o plavanju po juhi.

bom pa hvaležna za vsak namig, spodbudo od so-bralcev (predvsem moje drage sobralke, veste katere ste). in pa plesala od sreče, ko se bo kaka založba potrudila in mi poslala recenzijski izvod, berem karkoli mi pade v roke. zadeve se bom lotila na čisto nov in drugačen način, nekje drugje, kjer bo bolj pregledno, kjer recenzija mojih izdelkov ne bo nujno le konstruktivno kritična. poleg tega pa bo še meni všečna.