slovenski detektiv

tadej golob - jezero

slišala sem same čudovite reči, dejstvo, da sem v vrsti rezervacij v knjižnici čakala skoraj štiri mesece, je potrdilo očitno priljubljenost. in ker je kriminalka, se ji normalno tako ali tako ne morem upreti. slučajno je prišla (oziroma sem bolj jaz končno prišla na vrsto) ob ravno pravem času. norvežani imajo namreč meni krasno tradicijo (me ne preseneča več). veliko noč praznujejo v gorah, kjer je še vedno sneg, ki ga v nižinah in mestih ni več, menda ga pogrešajo. v gorah ali smučajo ali pa z zavihanimi rokavi in hlačnicami lovijo prve sončne žarke, za razliko od snega jim je le teh res primanjkovalo. tisti, ki svojo bledo polt nastavljajo toploti, hkrati v rokah držijo tako imenovani påskekrim (poskekrim, nič zakompliciranega). to je kriminalka, ki je bila spisana in izdana z namenom, da se jo bere ob veliki noči (påske). v primeru, da ne vedo, kaj izbrati, izhaja celo seznam, letos s prisrčnim piščančkom križanem, in ne, nikomur ni všeč naslovnica. mnenja so, da je še boljši kriminalni roman, kadar ta vsebuje malo nadnaravne teme (kot primer podaja islandsko pisateljico yrso sigurdardóttir; te še ne poznam, normalno ne za dolgo).

torej. jezero kot moj prvi pravi påskekrim.

vaaaaaauuuu. res je dobra, popolnoma sem bila očarana. vključeno je vse, kar mora biti - osebne težave, ljubezenske težave, glavni junak taras birsa ima svoje vrste posebnosti, pravo humoristično ekipo, zatežene in oprane šefe, golob ni pozabil (čeprav je mogoče samo naravni talent pa sploh ne ve, da je treba) na izvrstne, v nore detajle podane opise mesta in pokrajine. ljubljana je super privlačna, tisti ovinki na vogel so zamikali še mene. ne čisti nesbø, prav daleč pa tudi ne. vedno me spravi v dobro voljo, ko znova ugotovim, da so tudi slovenci enkratni pisatelji, ki se z lahkoto kosajo z avtorji s celega sveta. zdaj jih moramo samo še narediti slavne vsepovsod.

jezero je dobil naslov po bohinjskem jezeru, kjer se zgodba začne, konča, in kjer se pravzaprav odkrije tisto prvo (ne pa tudi zadnjo) žrtev. glavni inšpektor taras birsa drugega januarja, po zaključku praznovanja novega leta, na poti z bohinja v ljubljano, naleti na policijski avto dveh policijskih mladičev, tadva sta tam zaradi klica deklice, ki je jezeru našla nekaj, kar je na prvi pogled izgledalo kot izložbena lutka. izkaže se, da je truplo mlade ženske (tam tam trideset), da je ženska gola in slučajno pogreša glavo. identiteta je glavno vprašanje okoli katerega se vrti prva polovica romana, potem se začnejo nabirati osumljenci, večji ali manjši krivci, novo sveže ustreljeno truplo, novo ne čisto sveže truplo potopljeno na dnu jezera (spet bohinj). vmes dobimo cel kup zanimiv informacij, takih pristnih slovenskih, ki pa jih vendarle ne ve vsak slovenec (in na žalost o sistemu zakona in pravice ve več iz ameriške kulture kot slovenske, verjetno zato, ker gleda filme - ne pravim, da so informacije ravno pravilne). vmes se normalno odvija nekaj drame v družinskih kontekstih, enih in drugih, malo ljubezenskih zapletov, takšnih ali drugačnih, za sekundico celo pokukamo v zapor na dobu. konec in pravi storilec sta lahko nepričakovana, odvisno, koliko se bralec spozna na trike pisanja. sem imela svoje sume, še vedno se mi je zdel preobrat kar zanimivo speljan. edino, kar sem res vsaj majčkeno pogrešala je tisti suspenz, ko pozabiš dihati, ne slišiš in odgrizneš glavo vsakomur, ki si te upa slučajno zmotiti. potem pa se zgodi, izdihneš, mogoče celo vržeš knjigo (ljubeče in ne daleč, nismo nasilni, jo potem še bolj ljubeče pobereš, se ji opravičiš, ampak res si dobra, to je bil kompliment). potem pa se nazaj zaviješ v bubo in prebereš vsaj še nekaj strani, toliko, da se potem lahko varno izklopiš in vrneš spet nazaj v dolgočasen resnični svet.

za zaključek pa: golob, bi lahko napisal še drugi del?