ČUDOVITI DAN FRANCA PEKLAVCA
franc peklavec je kot vsako jutro tudi to jutro vstal. še pred petelinom. še pred budilko. francpeklavec je bil namreč navit točneje kot katera koli ura. natreniran. zdresiran bolj kot kateri koli pes, konj ali opica. dresirali so ga namreč že od malega, sploh se ne spomni dneva, ko je še imel svobodo, ko se je kot otrok igral, divjal, plesal, brcal. nič od tega. franc peklavec je vsako jutro vstal in šel po seznamu opravil. najprej pa je poljubil mamo na čelo in ji zaželel dobro jutro. to je naredil še posebej z užitkom. to ni bilo del dresure. končno je okusil svobodo.
najprej je zavil v kuhinjo, stisnil gumb, ga zavrtel na sredino, pristavil vžigalnik, pritisnil še en gumb na njem, in vuš, zagorel je moder ogenj na štedilniku. ta bo segrel mleko, medtem pa se bo sam z mrzlo vodo umil, čisto na hitro, da spravi zaspančke iz oči. nase bo navlekel umazana oblačila od včeraj, danes je šele sreda, v nedeljo bo oblekel čiste, spodobne kose obleke, nedelja je gospodov dan, danes je dan za čiščenje hleva. prekladal bo seno, staro za novo. staro, mokro, smrdeče, za novo, lahkotno, dišeče. novo je vedno boljše, pomisli. potem se še vpraša, zakaj nikoli ni pomislil na to. očitno bo danes dober dan, dan za spremembe, dan za revolucijo in svobodo. zavohal je mleko in stekel, toliko o dobrem dnevu. neha naj razmišljati, raje naj dela. to zna, prvega nikakor, nikoli. zato pa so ga trenirali, vzgajali s trdo roko. hitro je ugotovil, da morda mleko le ni čisto zanič, malo je podrgnil z žlico po stari železni posodi, večina mleka se ni prijela, ostalo bo popolnoma okej, ko bo dodal še belo kavo, kruh pa bo danes tudi še več kot dober, skoraj svež. mati bo težje pretentati, mogoče bo dodal še majčkeno sladkorja. jezna bo nanj, izgovoril se bo, da ji je le hotel polepšati dan, saj ga je čisto malo. zmerjala ga bo z norcem in zapravljivcem, ničvrednežem, nevednežem, s čim si je zaslužila takšnega sina. pa saj to že vse ve, danes se ga mogoče ne bo niti dotaknilo, ko je tako lepo začel dan, mogoče bo trajalo. medtem ko razmišlja, si pripravi zajtrk, napolni skledo, nalomi kruh, nekaj ga vrže v kavo, ostalo bo grizljal sproti, danes je res še okusen. medtem ko si z žlico nosi razmočeni kruh v široka usta, začne spet razmišljati nekaj drugega. začne se spominjati, ne toliko razmišljati. razmišljanje je bila bratova naloga.
nn se je spomnil tega, da je jedel kot pes. franc je jedel, ne Martin. tudi takrat je v belo kavo namočil kruh. francu je za hrbtom zvezal roke, mu porinil skledo pred obraz in zakričal jej! potem je štel sekunde, na očetovi uri je sledil kazalcu. kako hitro bo lahko pojedel celo skledo. smejala sta se, martin bolj, franc je samo hitro goltal, mlaskal, polival po mizi, po sebi, po tleh. tudi kriv je bil za vso umazanijo, za igranje s hrano, še huje, za igranje s kruhom, božjim kruhom, ki ga je mati sama spekla, sama blagoslovila s križem, preden je zarezala. on pa tako nehvaležen, neuporaben. neumen. sram ga bodi. martina do takrat že ni bilo več v kuhinji, tiho se je umaknil, pridno začel pospravljati, kot da bi si franc sam zvezal roke in se spomnil tega, da golta kot pes. on ne misli, ne razmišlja, on nima idej. on samo naredi, kar se mu reče. kot zdresiran ovčar.
kavo prelije v skodelico še za mater, na krožniček ji položi krajec še skoraj svežega kruha, vedno je imela najraje krajce. odnese ji v sobo, najprej potrka, čaka, ni odgovora. najbrž je v kopalnici, ne bo je motil. zajtrk ji odloži na omarico, ob posteljo ji je moral premakniti tisti mali predalnik, z lučko na vrhu, zvitimi očali, neodprtim in neprebranim svetim pismom v zgornjem predalu, na njem pa večkrat prelistan molitvenik, poln podobic svetnikov. vedno jih je gledala in občudovala, se prištevala zraven, kot uboga mučenica, trpeča dan za dnem, garaška za nehvaležnega sina. vedno za samo enega nehvaležnega sina. eden je vedno dober, drugi vedno slab. nikoli oba skupaj. zdaj je na omarici pustil zajtrk, malo dvignil stare rolete, odprl okno, ga zataknil s klinčkom. malo odprt, ne pa toliko, da bi kdor koli lahko prišel noter. skoraj se je zapletel v zavese na poti ven, tako so ga zamotile, da je pozabil povedati postavi v postelji, da gre zdaj na delo v štalo.
premetava seno, o teh gibih je razmišljal že zjutraj - staro, mokro, smrdeče, za novo, lahkotno, dišeče. z umazanimi škornji gazi po umazani štali, ne bo pa več umazana, ko bo zaključil. Udobno bo kravicam, sveže. še posebej bo poskrbel za najnovejšo pridobitev. mladega telička imajo, novega moškega v hlevu. to je dobro, ker stari že peša, krave so si začele domišljati, da so glavne, da lahko počnejo, kar hočejo, ko hočejo. potrebujejo trdo roko. pogleda telička, njegove nogice so vse prej kot močne, ampak samo še malo pa bo. danes je dober dan, dan za spremembe, tudi on to predstavlja, s svojim velikim smrčkom, čisto malimi, nenevarnimi rožički pa lepimi, rjavimi, žalostnimi očkami. postale bodo divje, svobodne. mogočne. franc peklavec preklada seno, z grabljami noter, gor, na stran, na kup. potem novo, sveže seno pred kravice, potreplja novopečeno mamico, ponosen je nanjo, sama je ponosna nase, na mladega. medtem pa seno leti, umazanija leti, povsod po zraku je, v nosu ima vonj, na trepalnice se lovijo svinjski delčki, umazanija mu pokriva glavo. lasje se mu redčijo, vedno več ima sivine, ne pa zdaj, ko dela v hlevu, ko mu umazanija vedno bolj pokriva glavo, skriva sive lase, zaradi sena izgleda bolj divji, bolj možat. tudi oče je bil vedno bolj divji, kadar je prišel iz štale, včasih ni razumel zakaj, zdaj se mu počasi začenja svitati. začenja se spominjati, začenja razmišljati. spet in spet danes. tudi slabi spomini so dobri spomini, vsaj danes. preklada in pospravlja, čisti, menja staro za novo, medtem pa drek leti po zraku, po njem, on pa se počuti vedno bolj nov, svež, čist. kot prerojen.
stopi še v kokošnjak. majhen, temačen prostor, grozljiv. notri vedno smrdi, divje smrdi, nečloveško. perje leti povsod, leti mu v usta, vdihne ga skozi nosnico, eno samo, tako majhno je katero od pereščk. kure so glasne, prepirljive, nemirne, hodijo ena čez drugo, praskajo, kljuvajo, vreščijo, najbolj vreščijo, komaj zmore verjeti, kako nemaren glas imajo, predirljiv, da mu gre skozi kosti. nič prostora nima okoli sebe, komaj se obrača, komaj diha, kot da se je soba tako zapolnila, da je ves zrak ušel, mogoče tudi zrak ni mogel dihati, mogoče tudi zrak ni trpel vonja, bolečih krikov. pobira jajček za jajčkom, previdno, v kakšnega pihne, da perje spet poleti po zraku, nekaj jih je prekritih celo z drekom, čisto malo, vsi so temni, majhni, grobi na dotik. zdaj jih previdno polaga v košaro, potem jih bo razdelil v škatle, škatle bodo prišli iskat sosedje, bližnji in daljni. včasih so prihajali otroci ponje, zdaj ne več, zdaj pridejo samo starejši, vse gospe vedno škilijo skozi vrata, hočejo videti mater, sprašujejo po njej, kako se drži, revica. se zgodi, da katera kaj prinese v darilo, prinašajo ji podobice svetnikov, zdravilnih predvsem, vsako nedeljo, praznik, pridejo do njega tudi pred mašo, kadar je ofer, če bo kaj daroval. za ubogo, bolno mater, da se je bodo svetniki bolj usmilili. potem pa vedno govorijo o svojih tegobah, bolečinah. nič koristnega ni od njih, samo naslajajo se, v resnici je nekomu še huje kot njim, pa ne more niti jamrati, niti stokati, samo leži in čaka na smrt, vse govorijo, kako si je že želijo, da so utrujene, da so pripravljene, pa tako vesele, da bo prišla po nekoga drugega še prej kot po ponje. Kar naj imajo ta grda, podrekana jajca. zataknejo naj se jim.
vsaj denar prinesejo, ni veliko, ampak nekaj jajc, nekaj mleka, potem meso ob kolinah pa vložena zelenjava. dovolj prinese, da poskrbi za kmetijo, tudi lačen nikoli ni nihče. mati je vedno jedla kot ptiček, čisto malo, odrekala se je, da so drugi lahko pojedli več, on pa v hrani ne uživa, važno je, da dobi gorivo. tudi krave jejo samo travo, vseeno jim nič ne manjka. on ima, kar potrebuje, kmetija ima, kar potrebuje. v redu so, tudi mati ima vedno, kar potrebuje. Kar naenkrat pomisli na pogreb, na njen pogreb. pomisli na rože, krsto. to mogoče lahko dobi kaj ceneje, če mu jo naredi kdo, ki ga pozna, mogoče Urabnc, tišlar tri ulice naprej. čeprav zanj zadnje čase govorijo, da je postal drag. o tem mora še razmisliti, zdaj je to na njem, martina ni več. rože, no, pri tem pa nima ne vem kakšne izbire, tukaj nič ne more, niti razmisliti nima kaj. Ikebane, neuporaben, smrdeč kič, mati tako ali tako ne mara kupljenih rož, to je še večje razsipavanje kot sladkor v jutranji kavi. ampak ne na pogrebu, na pogrebu bo drugače. vsem bo moral pokazati, kako se je trudil, potrudil. vse je dal, naredil vse, samo za drago mamico. nihče nikoli več ne bo mogel reči, da je nesposoben, neuporaben. ne bo zapravljiv in nehvaležen, ljubeč bo, poglejte, kako jo je imel rad. Ko bo plačal materin pogreb, na tisoče rož, ikebane velike kot krsta, z lepimi napisi, dragi materi, ne, ljubeči materi v spomin. takrat bo končno tudi on postal priden fant.
kosilo je isto kot včeraj. prihrani na času, ne meče stran, njemu je vseeno, kaj jé. spet jé kruh, isti kot zjutraj, samo da zdaj ni več tako zelo dober, kot je bil pred nekaj urami. zdaj je samo še navaden kruh, za pomakati bo šlo. naloži si še žgance, kuhano kislo zelje, klobaso bo pustil za večerjo, tudi takrat bo moral kaj pojesti. klobaso bo jedel s kruhom, mogoče z malo hrena, zakaj pa ne. danes je dober dan, naj si tudi s hrano postreže. gleda skozi okno, medtem ko si nosi žlico v usta, pa kruh, ki ga odgrizne, prežvekuje in še kar gleda skozi okno. o ničemer ne razmišlja, on ni mislec. samo žveči, samo dela, tisto, kar se mu naroči. pojé vse, otroci v afriki pa lačni, zato še z žlico fino podrgne, čisto zadnjo kapljico pomaže z zadnjim koščkom kosa kruha, ki si ga je privoščil. pomije posodo, jo odloži na odcejalnik, danes bo pustil, da se posuši, zrak je dovolj topel. na hitro pogleda v sobo, morda bo mati tudi jedla danes, zadnje dni nič več ne je. stopi noter, okno je odprto točno toliko, kot ga je zjutraj odprl sam, z zavesami, ki čisto narahlo zaplapolajo sem in tja, ne premikajo se ves čas. mati z zaprtimi očmi leži v postelji, ne ve, mogoče spi, dremlje, se samo pretvarja, da se ji ne bi bilo treba pogovarjati z njim. ni važno. na nočni omarici je še cel kruh, ta je zdaj že trd, ker ni bil pokrit. zraven pa kava, nepopita, mrzla, na vrhu se je naredila smetana od mleka. spet se ni hrane niti dotaknila. pa nič. ko bo lačna, bo že jedla. otroci v Afriki bi zmazali, polni velikih, širokih nasmehov in hvaležnosti. niso takšni razvajeni otroci, kot je on. pusti jo, naj se še naprej leži, naj počiva. včasih je to točno tisto, kar potrebuje, včasih je samo utrujena. Ko nekaj časa leži v miru, se spočije, potem je vsaj prijazna, če ne celo vesela. vsaj za trenutek, vsaj sama pri sebi.
vodo nalije v ogromen lonec, pristavi, se loti pomivanja na roke, vmes pa čaka, da voda zavre. z lahkoto pomije pokrovčke, kozarci so večji zalogaj, njegove šape so tako ogromne, večinoma samo opleta znotraj z mokro krpo in detergentom, upa, da se bo spralo. ko se bodo posode za shranjevanje prekuhavale, bo sam ribal zelje, sedel bo na sodu, se nagibal naprej in nazaj, stran in spet k sebi bo potiskal tisto glavo zelenjave, trakci pa bodo leteli v škaf spodaj, ogromen je, komaj ga objame s svojimi nogami. spodaj, na dno škafa je že položil lovorjev list in brinove jagode, vmes se ustavi, zelje potlači, posoli, ogromno soli leti med zelje. ravno prav, da ne bo rdeče, da ne bo trdo. na koncu, ko bo škaf poln, bo pokril in obtežil s kamnom. včasih sta kamen morala dvigniti oba z martinom, on je bil preslaboten, slabič, je rekla mati. vsaj to zdaj ni več res. zdaj kamen dvigne sam, še vedno je težek, še vedno se mora potruditi, mora paziti, da si ne poškoduje hrbta, ampak martina pa ne potrebuje več.
dober dan je bil danes. pospravil bo še do konca, se pripravil za jutri. umije se, si drgne zobe, zraven šteje, dvajset sekund levo, sredina, desno. Potem še spodaj, dvajset, dvajset, dvajset. pa skupaj. da ne bi bil prelen, zato mora šteti, šele ko konča, si lahko spere še usta, zobje so dokončno in popolnoma čisti. povečerjal je, malo pobrskal po televiziji, zdaj so vsaj slovenske nadaljevanke na sporedu, drugega tako ali tako ne razume. zaključuje čudoviti dan franca peklavca.
končno pride še do matere, ji zaželeti lahko noč, se posloviti. njeno truplo je zdaj že res mrzlo, ne more je več premakniti, roka je ujeta, glava nagnjena v večni zasuk. samo še lase ji lahko umakne s čela, jo malo bolj pokrije. mogoče jo zebe, tam, kjer je zdaj. res je dober dan, dan za spremembe, za nove začetke, svobodo. čas je, da pokliče, da končno naredi nekaj prav.
PADLA EVA
ob prvem zvonenju budilke se kot mnogi drugi tudi eva ni nikoli vprašala, ali bo to njeno zadnje jutro. do naslednjega dne se je izkazalo, da bo.
še tistih nekaj groznih zvonenj sta se oba premetavala, godrnjala, nekje med budnim stanjem, spanjem in jutranjo robotsko katatoničnostjo. tako sta si podobna, kar je včasih prijetno, ob jutrih pa je to samo pomenilo gnečo v kopalnici, v kuhinji ob kuhanju kave in pripravljanju zajtrka, ob tekmovanjih, kateremu se bolj mudi v službo in hkratnemu zagotavljanju, da se pravzaprav noro mudi kar obema. kljub kaosu jima je bila skupna tudi želja po neodvisnosti, ne-potreba po tem, da bi nekdo poskrbel zanju. vsak je pil, in si tudi naredil, svojo kavo, vsak je jedel svoj, in si ga tudi naredil, zajtrk, si pral svoje perilo in hodil v trgovino po svoje stvari. zanju je tak način deloval, zato sta se po hitrem začetku še hitreje vselila v skupno stanovanje, si racionalno in enakomerno porazdelila račune, sedaj pa več kot uspešno vodila skupno življenje vsak v svoji individualni svobodi. bila sta srečna, uspešna, pametna, kar v redu finančno založena, imela sta načrte, v vsem sta se strinjala. življenje sta imela organizirano, bila sta pripravljena. pri nemalokom sta zbujala zavist, in iskreno povedano, ne brez dobrega razloga. svojo usklajenost sta mirno izražala tudi na zunaj. oba enako čudovita sta skupaj kar zažarela in obračala dodatne glave kamor koli sta prišla. skratka, perfektno življenje. oblekla se je v spalnici in čakala, da ji je kopalnica na voljo. oprijete, elegantne temno sive hlače, elegantno široka rdeča bluza in črna jopica z rokavi dolžine tri-četrt. srebrne zapestnice, okrogli srebrni uhani, z majico ujemajoč rdeč lak. končno v kopalnici si je najprej okoli vratu ovila zaščitno brisačo, skrivnost, ki ji je omogočala takšen vrstni red, ne da bi ogrožala svojo garderobo. najprej obleke, make up se prilagaja. umila si je obraz, osvežila oči, sčetkala zobe in začela s procesom ustvarjanja umetnije na svojem obrazu. ni rada pretiravala, verjela je, da se nikoli ne smeš počutiti, kot da je ličil preveč, morajo pa poudariti tisto glavno. velike oči, ustnice z ravno dovolj barve in ravno prave oblike. beseda ‘ravno’ je seveda relativna, zato se je vedno najprej oblekla. ‘ravno’ pomeni ujemanje s tonom obleke, pomeni pravo mero pozornosti, ob pustih oblekah je ‘ravno’ več, ob živih manj. ‘ravno’ je umetnost ličenja naredilo umetnost. za konec si je divje razčesala lase, tisto grivo rjavih las, za katero nihče ni nikoli verjel, da je res njena. njeni lasje niso bili ne skodrani, ne ravni, ne valoviti. edina lastnost, s katero bi jih lahko opisal, je mnogo. njenih las je neomejeno mnogo. nihče ni nikol zadovoljen s tem, kar ima. deklice z ravnimi lasmi hočejo kodre, kodrolaske si svoje uničujejo z vročino. visoke hočejo biti majhne, nizke visoke. eva, ona je bila zadovoljna s tem, kar je bila. všeč so ji bili njeni lasje, počutila se je kot lev, kot kralj džungle. znala je poudariti svoje dobre, lepe, čudovite lastnosti, in skriti manj zaželjene. sprejemala se je takšna, kot je bila, s tem pa se je naredila prekrasno. ko bi le ostale vedele, kako preprost je recept. naredila si je še oblak parfuma in na poti iz kopalnice vkorakala skozi.
ona v belem avtu, on v temno modrem, vsak zavijata v svojo smer, proti svojemu delovnemu dnevu, kot vsako jutro. čeprav se je izogibala smsiranju med vožnjo, je bila pogosto nemirna, ko je morala čakati in ob jutrih se v avtu čaka veliko. izkoristila je čas in ob naslednji rdeči luči prijela telefon, izbrala pravo telefonsko številko in hitro odtipkala sporočilo. nasmehnila se je, speljala in do konca poti ostala ujetnica svojih nagajivih misli. vstopila je v stavbo, pokimala vratarju, pritisnila gumb za dvigalo in spet čakala. tokrat se ni več vdajala žgačkljivim idejam, preklopila je na službeno evo, še bolj organizirano, če je bilo to sploh mogoče in razmišljala, kaj vse ima danes na seznamu opravil, s kom gre na kosilo, o čem bodo tekli službeni pogovori in družabne debate. svoji organiziranost in resnosti navkljub je bila eva pravi ekstrovert. vsak dan je imela kosilo z nekom, s katerim je gojila izključno prijateljski odnos, torej ni smel biti sodelavec. v njeni glavi je to seveda pomenilo pripravljenost vnaprej, točna lokacija, čas, potrjena oseba. in teh kosil se je vedno zelo veselila. vesela je bila klepetov, opravljanj, obujanj spominov, novičk, rada je potarnala in nasploh razmišljala naglas v varnem okolju prijateljstva. pisarna je bila druga zgodba. bila je ambiciozna, in čeprav je imela ves čas prižgan radio, ne prenaša tišine, je imela zaprta vrata in je zahtevala trkanje. tega ni počela, da bi se branila ljudi, ampak da bi obdržala hierarhijo. rada je imela družbo, ampak na koncu je imela red še rajši. začela je z delovnim dnem, v službi, ki ji je bila všeč in si jo je izbrala namerno, v tem je bila dobra in z veseljem bo razvijala kariero v smeri, v katero je usmerjena. pogledala je na uro, odštela čas do kosila in se lotila dela. bila je dobre volje, kadar je prepoznala svojo lastno učinkovitost.
vedno, vedno je po koncu najprej stopila pod vroč tuš in izklopila svoj dan, na novo vklopila zabavno evo in se pripravila na popoldan, večer, noč. kosilo z brigito je bilo zabavno, vendar je sedaj že komaj čakala večer, ko se bosta srečala s staro družbo v starem lokalu. všeč ji je bila majhnost prostora, hitro je bil poln in preglasen, takrat se je zbudila, postala polna energije, zabavna, poskočna, glasna, postala je kraljica družbe in časa, ki si se ga rad spominjal. zaradi takšnih trenutkov se je zavedala, da je bolj družabna, kot si je mislila, kot so si verjetno mislili sodelavci, šefi, večkrat je presenetila celo samo sebe. v njenem organiziranem urniku je bil to čas za odklop, za pravila skozi okno, čas namenjen vsemu, kar se lahko zgodi, pričakovan čas za nepričakovano. danes je bila še posebej nestrpna in ni si želela čakati doma zaprta med štirimi stenami. nase je navlekla tekaško opremo, si spela lase v čop, zaklenila vrata, vklopila glasbo in začela teči. vedno je začela počasi, hoja, hitra hoja, lahek tek, na koncu je pristala pri divjem šprintu. s svojim načinom teka je nad seboj izvajala nadzor, počasi, varčuj z energijo, nikoli ne veš, kdaj jo boš zares potrebovala. bila je jesen in ravno pravšnje vreme za tek, zato je res uživala in se predala. uspelo ji je priti do makedamske poti, izognila se je cesti, avtomobilom in stavbam, zdaj so jo obdajala samo še drevesa. začutila je, kako pospešuje, čutila je divje utripanje srca, hitro dihanje, vročo kri in kapljice znoja, ki ji bodo hitro začele kapljati z obraza. ob vseh obveznostih, hobijih, ob vseh ljudeh in delu, ki si ga je zadala, je imela veliko preveč energije. v teku je spoznala, kako ta odvečna energija beži od nje, pušča jo prazno, svobodno, lahkotnejšo, vedela je, da bo kasneje tudi mirnejša, zadovoljnejša. v ravno pravšnjem stanju za večer, kakršnega pričakuje. oblekla bo nekaj lahkotnega, verjetno pila gin tonic in se izognila sladkorju v drugih koktailih. imela bo svetel make up, spominjala bo na pomlad.
ko se je prepustila razmišljanju o lepi prihodnosti, je zgrešila sedanjost. ni videla, ni pričakovala, kaj jo čaka za ovinkom. svetla prihodnost je postala temnina, črna, ni več spominjala na pomlad. v nekaj kratkih, divjih dihih, se je njeno načrtovanje ustavilo prvič in hkrati zadnjič, ko je padla.