ne čisto navadne zgodbe

agata tomažič - česar ne moreš povedati frizerki

česar ne moreš povedati frizerki sem si predstavljala precej drugače. po neki čudni zgrešeni logiki sem pomislila na babje trače, za katere si predstavljam, da se običajno delijo na frizerskem stolu. pa sem se zmotila. česar ne moreš povedati frizerki je sestavljena iz trinajstih bolj ali manj kratkih zgodb, ki so, kot je omenjeno v eni, nekaj, česar ne moreš povedati frizerki. v zgodbi se to nanaša na dejstvo, da je moški pretepa. takrat, ko se ti v življenju, v ljubezenski zvezi dogajajo stvari, ki jih ne moreš deliti na frizerskem stolu, takrat se moraš nad tem močno zamisliti in predvsem nehati iskati izgovore. takrat, ko svojih skrivnosti ne moreš deliti z napol-neznancem, takrat si zašel predaleč.

in res. vseh trinajst zgodb po vrsti je čudaških, nekatere zato, ker so junaki tisto nasprotje, kar se od junakov pričakuje, so hladni, preračunljivi, zlobni, in na koncu pogosto zmagajo. zgodbe redko vsebujejo srečen konec. druge zgodbe so še več kot samo čudaške, so fantazijske, daleč preko magično realistične. govorijo naprimer o moškem, ki se je spremenil v žabo, ne kot v kafki, spremljamo samo postopek in upamo, da je na koncu le bolj srečen v zeleni, sluzasti podobi. srečamo se z umori, varanjem, z odpovedjo lastni družini in otrokom, včasih že kar s čisto zlobo. vsi junaki so tako realni, da so že grozljivi, nerealni, pa vendar te opomnijo, da ja, tudi takšni obstajajo.

načeloma nisem pristaš kratkih zgodb, nekako me ne morejo potegniti, prekratke so, skočim notri nekje vmes in ne doživim nekega konca, ko zaključim eno, ali pa celotno zbirko. včasih se jih vseeno lotim, kadar nimam veliko časa, kadar nimam časa za eno veliko zgodbo, ampak samo za manjše ugrize sem in tja, namesto snacksov v zasedenih dnevih. pa je padla frizerka. mogoče me celo prvič ni motilo, da berem kratke zgodbe. celotno zadevo sem na koncu prebrala v treh kosih, po več zgodb naenkrat, ker so si ravno prav različne, da nisem postala zmedena ali zdolgočasena, pa hkrati so vse imele lepo nakazano rdečo nit, ki jih povezuje med seboj. z lahkoto bi rekla, kakšno prijetno presenečenje, pa mi beseda prijetno ne gre najlažje z jezika. privlačno presenečenje? ne, tudi to ne more biti prav, nič na tem ni privlačnega. pa vendar. nekaj mora biti na človeškem čudaštvu.