zimska pravljica new yorka

mark helprin - winter's tale

če bi bili ujeti na samotnem otoku, katere tri zgodbe bi vzeli s seboj?

do sedaj sem na to vprašanje imela samo dvo-tretjinski odgovor: mali princ in alkimist, valda. ne, ker bi bili dve najboljši knjigi kadar koli napisani, ampak ker se jih ne bi naveličala. lahko bi jih brala še enkrat in še enkrat in še enkrat. kakor koli, tretje knjige do sedaj nisem imela. ne, ker ne bi bilo dovolj dobrih knjig, ampak ker izmed vseh odličnih, ne bi mogla izbrati samo ene, ki bi jo lahko prebirala do onemoglosti.

potem sem naletela na filmski oglas - winter's tale. in so začeli zvoniti zvonci. vedela sem, da obstaja knjiga (poleg shakespearjeve), zato sem jo dodala na seznam. tiste tri minute filma pa niso in niso hotele izveneti iz glave. hočem videti film. in ker imam zmotno prepričanje, da rajši preberem najprej knjigo, potem gledam film (napaka, v vsakem primeru si nad filmom razočaran, pa naj bo še tako dober), sem si sposodila knjigo. vseh 748 angleških strani. ker v slovenščini ne obstaja. prve dni sem knjigo samo držala v rokah, komaj čakala, da lahko začnem in se čudila, kako me vleče vanjo, še preden sem sploh začela brati. vedela sem, da mi bo všeč, pogrešala sem tisti občutek obsesivnih bralcev, ki knjigo spoznajo že samo na otip in obliko platnice. ker ja, res obsesivni bralci knjigo lahko sodijo po platnicah. vaja dela mojstra. vedela sem, da bo knjiga postala ena mojih najljubših, po prvih desetih straneh sem obupala in pogledala film.

vse moje tri zgodbe so pravljične, magične, precej fantazijske in vsekakor ne funkcionirajo po pravilih resničnega sveta. vse moje zgodbe so nek drug svet. zimska pravljica morda še najbolj. film je... meh. začne se okej, konča bolj slabo. peter lake je colin farrell, kar je daleč najboljše, kar bi se filmu lahko zgodilo. vendar bi takšno fantazijo težko spravili kamor koli drugam kot pa v pravljico. pravljica ne more obstajati že narisana, kljub vsej postprodukciji. pravljico lahko samo sproti ustvarja bralec v svoji domišljiji.

knjiga je originalno izšla že davnega leta 1983, napisal jo je v new yorku rojeni mark helprin. medtem ko se mali princ in alkimist odvijata nekje v afriški sahari, vroči, pusti, skorajda prazni puščavi, se zimska pravljica vrti okoli mesta new york, s poudarkom na grozovito mrzle zime, ki mesto znova in znova delajo čudovito. mraz in veliko mesto. zaradi stila pisanja in uberpravljičnosti, zaradi svojih magičnih zakonov, se zgodba bere precej počasi. vsak stavek zahteva stoprocentno pozornost, ob eni izgubljeni besedi se lahko v mrzlem svetu izgubiš. česar ne bi priporočila. v tem svetu namreč mrtvi vstajajo in kot meteorji švigajo na nebo, konji letijo in se pustijo zajahati samo s pomočjo lestve, družine počitnikujejo v vaseh, ki ne obstajajo na zemljevidu, pošta ne dostavlja, prebivalci pa imajo tako širok besedni zaklad, da morajo še sami brskati po slovarjih, če hočejo slediti sogovornikom. sto strani na dan pa si izmučen in se težko spet osredotočaš na dolgočasni, vroči pravi vsakdan okoli tebe, kjer se ne dogajajo prav nobeni čudeži in ljudje govorijo dolgočasno. in komaj čakaš, da lahko spet pobegneš nazaj v mrzlo mesto new yorka in skrite vasice ob skritem jezeru.

peter lake, deček, ki ga na obalo new yorka pripelje model ladje na začetku 20. stoletja, kot mojzesa, ki se preživlja kot tat, njegova ljubezen beverly penn, ki umira za tuberkulozo pljuč in kosti, živi v šotoru na strehi hiše, kjer jo mrzli zimski zrak drži pri življenju, pearly soames. victoria gamely, mrs gamely, lake of the coheeries, hardesty maratta, martin in njegova sestra abby, athansor, new york, new york, in novo tisočletje.

seveda, nekateri komentarji pravijo, da se veliko govori in malo pove, da avtor uporablja besede in primerjave, ki nimajo smisla. tisti komentarji prihajajo iz ust ljudi, ki ne berejo pravljic, ki ne uporabljajo domišljije, ki ne zahajajo v svet fantazije, kjer so drevesa opisana kot stare ženice, jezero je opisano z barvami in mavrica s svojo sestavo, kot da bi bila nič drugega kot visoka stavba. dobro in zlo obstaja večno, brez bitke med njima ne pravica ne more obstajati. seveda ta lekcija ni podana na tako enostaven način, zlo pooseblja pearly soames, ki slučajno živi večno, ljubezen pa na trenutke dobesedno norega petra lake vrže iz neba. kdor koli bo v pravljici iskal osebe, ki živijo povprečnih 80 let v mestu, kjer konji ne letijo, bo vsekakor razočaran.

ne pravim, da je zimska pravljica najboljša zgodba kadar koli napisana in bi jo moral prebrati vsak (kar pa trdim za malega princa, tako da veselo na delo). zimska pravljica je moja najljubša zgodba kadar koli napisana. bere naj jo tisti, ki si želi videti čudeže tam, kjer ne obstajajo, ki ostaja otrok v odraslem življenju, ki od jutra do noči lovi belega konja, samo zato, da bi lahko ponoči sanjal o njem. zimsko pravljico naj berejo tisti, ki verjamejo v pravljice. in nihče drug.