nekaj s poletjem, ljubeznijo in vročico

mary kay andrews - pomladna vročica

prvo je prvo, nič nimam proti osladnim, površnim ljubezenskim romanom. vsaki paše sem in tja kdaj brati o ljubezenskih problemih, ki se srečno končajo, pa jih sama ne potrebuje reševati. včasih nam zapaše malo neumnosti, malo ne razmišljanja, malo smeha. pomladna vročica paše, kadar smo res, ampak res brez najmanjše drame v življenju (in to vključuje drame vseh naših najdražjih bližjih ali malo bolj oddaljenih prijateljic).

ker.

''vem, da me je prevaral in sva se ločila, ampak še vedno ga ljubim, in šla bom na njegovo poroko z novo žensko in naravnost oboževala njegovega otroka, ki ga je naredil neki tretji ženski medtem ko sva bila v ločitev v postopku.''

resno???! resno obstajajo ženske, ki ne morejo brez drame. ok. naj ji bo, gremo dalje. mimogrede, to je bila naša glavna junakinja, annajane hudgens. njena najboljša prijateljica, sestra bivšega moža, je najbolj razvajeno spletkarsko bitje pod soncem, ki naj bi v resnici bilo prisrčno, ki živi za svoje otroke, družino in prijatelje. opis njene trmoglavosti hkrati tudi opiše njeno razvajenost - ko je želela ponija, ga ni le dobila, temveč je dobila točno tistega ponija, ki si ga je zaželela. vse to je dosegla s trmo, spletkarjenjem in neskončnim vmešavanjem v vse in vsakogar že pri najmlajših rosnih letih. nažalost na isti način deluje še kot mati (skoraj) štirih otrok pri poznih 30ih.

osebnosti torej niti niso najbolj sprejemljive. gremo dalje k dialogu.

ne, hvala. med pričkanjem z grozljivo taščo, katere sumimo precej podlega dejanja (vključuje smrt njenega moža), jo krivimo za lastno ločitev, nas žali že celo življenje in sedaj z navečjim veseljem napada našo lastno mati, ima gospa kar nekaj težav z odpiranjem steklenice vina. ko smo na vrsti, da govorimo, ji najprej vljudno odpremo omenjeno steklenico, šele potem jo obdolžimo hudega dejanja. jap. jaz na takšen način delam z vsemi, ki jih ne maram. res pa je, da marsičesa ne bi naredila, kar je z veseljem naredila annajane.

hitri, tatinski prstki male hčerkice mi zagovoto ne bi bili 'prisrčni' dokler ne bo malo starejša, ko se bomo hoteli ukvarjati s tem problemom. kot primer.

s tem nimam v mislih, da mi morajo biti junaki podobni (sicer za identifikacijo nekaj takšnega ne škodi), vendar morajo liki ustrezati pravilom njihovega lastnega sveta. z nekim čudaškim razlogom so liki pomladne vročice polni nasprotij, ne da bi bilo hkrati mišljeno da so. ne morem jih prebrati. in to ni mišljeno v 'uuu, skrivnostno, všeč ji me' pomenu, ampak v pomenu, kjer so samo nedodelani, kjer so njihova dejanja in karakteristike samo nametane skupaj, kako so padle in je vse skupaj samo neberljivo. slabo berljivo.

*

spletke, varanja, skrivnosti, prava ljubezen, ki ni mogla biti ljubezen, ker je vmes poseglo spoštovanje do staršev, čudaške prehrambene navade ameriških južnjakarjev, revno a hkrati pridno, delovno dekle in razvajeno, lažnivo, drobceno bitjece kot glavni sovražnik zgodbe; vse to, recimo, v teoriji zveni kot povprečna zamisel za zgodbo. potem je tu način pisanja, junaki in njihovi nasprotniki, razdelana zgodba, tiste malenkosti, ki povprečno ljubezensko zgodbo naredijo zanimivo, zabavno. takšno ob kateri se kljub povprečnosti lahko malo zasmejimo, malo postokamo in smo na koncu veseli, da smo prebrali še eno luškano poletno zadevico.

mogoče kdaj drugič, mogoče kje drugje. tej mali zadevici to ni uspelo. se zna zgoditi, da so krivi tudi tisti na mejo postavljeni incestuozni dogodki. razumem, pascoe je malo mesto, vsi so z vsemi, vsi so z vsemi v sorodu. težava je s tistim na meji, ko ti je samo neprijetno ob informaciji, pa ne veš točno zakaj. ali bolje, veš zakaj, samo ni ti jasno, zakaj tistim izmišljenim, ki se jim drama dogaja, ni jasno? ali jim je pa ne vem... ne vem, kaj se dogaja.

*

okej. male zadevice ne bi brala še enkrat, ne bi je priporočala, ampak naj ji bo. lahko bi bilo slabše.