trije serijski morilci v londonu

mark billingham - boječka

kriminalni romani so romani, ki se najpogosteje znajdejo na mojem seznamu. to bo verjetno kmalu postalo zelo jasno. boječka je drugi del serije o inšpektorju tomu thornu, še trinajst jih je že napisanih vsaj v angleščini, slovenščina zamuja s prevodom. prvega dela nisem brala, ampak po izkušnjah sodeč, branje serij ni vedno nujno boljše, kadar se jih bere v pravilnem vrstnem redu. reden bralec, ali vsaj malo bolj brihtna osebica, lahko hitro dojame konec, takrat postane sam razplet (kako) in ne (kaj) tisto, kar je najboljše pri knjigi. vsi vemo, kako se konča in lahko pričakujemo vsaj osnovne pripetljaje. ampak kako se zgodba razvija, na kakšen način pride do konca, to je drugi del branja. večkrat kot ne tudi boljši del branja.

tom thorne serija bi lahko bila ena od tistih, kjer vrstni red ni pomemben. niti približno mi ni manjkalo znanje prvega dela, da bi razumela drugega. v boječki z detektivi thornom, hollandom in mcevoyevo lovimo dejansko kar tri serijske morilce hkrati. eden je ločen, popolnoma obstranska zgodba, druga dva sta stuart nicklin in martin palmer, morilski tandem. morita hkrati, na isti način, isti tip žrtve, morita kot eden, samo na različnih krajih, vsak s svojo žrtvijo. glede na to, kako redki so dejanski serijski morilci, mogoče malo preveč za lase privlečeno. ne da se v drugih kriminalnih romanih ne bi srečevali s serijskimi morilci na nekaj mesecev. wuf.

knjiga se bere kot da jo je napisala preveč čustvena ženska. dejansko se bere, kot da jo je napisala ženska in mi še zdaj ne gre v glavo, da je avtor pravzaprav moškega spola. s tem ne mislim nič slabega, ljudje smo si različni, in če se eden lahko uspešno vživi v drugega, toliko bolje, sicer ne mislim nič slabega, če ženska piše kot ženska. v tem primeru je precej opisovanja, čustev, filozofiranja, kompliciranja, predvsem pa opazovanje nečesa, kar se komajda ali pa sploh ne vidi v praksi. kot ženska. tom thorne je naprimer večkrat vsaj na začetku opisan kot nezaželjena, slaba oseba (ki naj ga ne bi preveč oboževali, ker je, kratko in jedrnato, kreten). tega se iz njegovih dejanj nikakor ne vidi. hm.

celotno besedilo je površna-ki-hoče-biti-globoka filozofija, kar se pri kriminalnem, krvavem romanu bere približno isto kot če bi bral šalo, ki bi jo pripovedovalec istočasno razlagal. slaba ideja.

vendar imam idejo. romani so namreč v britanskem ozračju izredno priljubljeni. ideja: mogoče je vse skupaj napaka prevajalke. jap, ženske roke. ob vsem filozofiranju na čudaških, velikokrat nepotrebnih mestih zasledimo eno in isto besedo, ki naj bi filozofiranje postavilo nazaj na krvava in grozljiva tla: pizda. v resnici je beseda samo moteča in kadar sem jo preskočila, se je roman bral dosti lepše. ni napaka besede, napaka je ena in ista beseda, na naprimernih mestih, na mestih, kjer je nikoli ne bi uporabil nekdo, ki jo v praksi dejansko uporablja. drugi dokaz za mojo teorijo pa je vikanje. angleščina vikanja ne pozna, in razumem zagato prevajanja besede you v slovenščino, kadar se policaj naprimer pogovarja z nadrejenim ali pa s starši umorjene žrtve. vendar. kadar se dva sodelavca pogovarjata med seboj o tem ali ima tretji sodelavec (v tem primeru sodelavka) pms, potem to sigurno ni raven intimnosti med dvema, ki bi zahtevala vljudni vi.

-- ali tudi vi mislite, da ima danes pms?