zbirka klepetov

pogovori z evaldom flisarjem

vsa dela evalda flisarja jemljem hudo osebno. čarovnikov vajenec, prva knjiga, ki sem jo prebrala, je oh in sploh super. druga ga je postavila na sam vrh vseh najljubših avtorjev sploh - to nisem jaz. flisarjeva avtobiografija. že na splošno daleč najbolj uživam v branju avtobiografij, torej uradno spisanih biografij avtorjev in ne nogometaša. tako domače so, tako razumljive, tako normalne. končno nekdo, ki mu v glavi dogaja, kar dogaja v moji. kaos.

prebrala sem nekaj njegovih dram in nekaj več njegovih romanov. razumem, da so si romani med seboj precej podobni, ampak takšen je namen... stkati niti, ki bi se na koncu lahko povezale med seboj v spet novo, a hkrati isto zgodbo, z istim iskanjem, z istim potovanjem, istimi vprašanji in odgovori. iskreno povedano, ne morem našteti romanov, ki sem jih brala, lahko opišem zgodbe, v katere sem se podala. če mi poveste naslov, ne bom prepričana, o čem točno govori zgodba s tem naslovom. ne vem povedati, kako se ena loči od druge. ampak ko berem - boom - sem noter in samo s težavo, ampak res s težavo, pridem nazaj v ta svet. spet se mi zdi, da je tudi to namen.

*

pogovori z evaldom flisarjem so skupek intervjujev oziroma različnih vprašanj z različnih intervjujev z različnimi spraševalci. v knjigo so zložena posamična vprašanja glede na tematiko, in če se vprašanja nemalokrat ponavljajo, je odgovor vedno isti z nekoliko drugačnimi začimbami. vedno se sprašujejo o evaldu flisarju, možu popotniku, kako ta potovanja vplivajo na razmišljanje, doživljanje in konec koncev, na samo pisanje. flisar je potrpežljiv človek, jaz bi takšne ljudi poslala na potovanje ali dva, malo dalj kot na najlepše otoke hrvaške dalmacije. potem so tu vprašanja o pisanju, o pomenu napisanega, osebna vprašanja o otroštvu, o strahovih, o pričakovanjih in izkušnjah. nekaj jih sprašuje o slovenski kulturi, malo jih sprašuje slovenskega avtorja o slovenskih bralcih in tujih prevodih, nekaj jih sprašuje omenjenega popotnika o slovenskih posebnostih, kakšni smo mi, kar nas loči od drugih.

prepričana sem, da flisarja vsak bere s svojimi očmi - pa smo spet pri namenu. in prav je tako. vsake oči imajo svojega malarja in vsaka knjiga svojega bralca. to velja za vse knjige, čeprav verjamem, da to velja za nekatere bolj kot druge. tiste večplastne bodo zagotovo prebudile tudi več odzivov. prepričana sem tudi, da flisar marsikomu ni všeč, kar na nek način lahko razumem. je specifičen, je poseben, tudi če piše o občečloveških vprašanjih in iskanjih.

meni osebno paše, v njegovih besedah vedno dobim potrditev lastnih misli, večkrat neprimerljivo boljše izraženih misli.

z malo manj ponovitvami v obliki vprašanj, bi bila knjiga brilijantno branje.