nekoč na prvi vdih

patrick suskind - parfum

tale mojstrovina je presegla pričakovanja, verjetno zato, ker ne deluje po pričakovanjih. stil je pravljičen, je zabaven, kot da ne bi pripovedoval pravljice o morilcu, o nesrečni duši brez duše, ampak o zabavnem zajčku, ki je nagajal svojim sosedom. še dobro da so tu malo bolj krvava dejanja in grozljive misli. skupaj namreč deluje perfektno, kot vonj čokoladne mete - sveže in sladko, težko in lahko. ravno zato bere se odlično.

film ostane precej zvest svojemu izvoru, osvežujem spomin tistim, ki ste si ga ogledali (hkrati pa tudi velike poklone, redko kateri film se lahko toliko približa knjigi). jean-baptiste grenouille se rodi v najbolj zasmrajenem koncu takrat najbolj zasmrajenega mesta na svetu - parizu. rodi se kot peti otrok mlade matere, starejši rojenci ne preživijo. neljubeča mati mu ne stoji na poti do življenja, je pa njegovo otroštvo zaznamovano z odraslimi, ki v najboljšem primeru do njega čutijo le brezbrižnost. velika večina jih čuti strah, nekateri se bolj ali manj zavedajo razloga: otrok je brez vonja. to pomanjkljivost nadoknadi s super sposobnostjo voha - med vonjavami in njim ne obstaja preprek, ne zidu, ne stene, ne neskončna mešanica drugih vonjav. vonjati človeka je zanj videti človeka, vendar bolje. ker voha bolje kot drugi vidijo. svoje potovanje do serijskega morilca, ki si ne želi drugega kot biti ljubljen kot bog (ker diši kot bog), začne z zbiranjem in prepoznavanjem dišav. primer: predmet dobi ime šele takrat, ko osvoji njegov vonj. les postane les, ko vonj lesa postane znan in določljiv. nadaljuje z nadzorovanjem teh dišav, ustvarjanjem novih dišav, novih parfumov, pridobivanjem vonjav iz predmetov in rastlin. nadaljevanje študija hoče opraviti v mestu grasse, južna francija, na poti do tja pride do dveh velikih spoznanj: ljudje mu smrdijo, narava sama in prazna diši veliko lepše. drugo pa je spoznanje njegove pomanjkljivosti: nima vonja. takrat začne šušmariti in ustvarjati, začne spletkariti in manipulirati ljudi, z ničemer drugem kot z vonji, ki jih ustvari in ki v očeh drugih ustvarijo njega v to, kar si želi, da bi videli. prikladna lastnost, ni kaj. vse skupaj se konča s stvaritvijo najlepše dišečega parfuma sestavljenega iz vonja petindvajsetih mladenk, mestno orgijo in kanibalizmom, edinim dejanjem iz ljubezni do ubogega jean-baptista grenouilla.

zanimiva zgodba, izvirna, ni kaj. v njej se prepleta ravno dovolj ogabnega in krvavega, da zadovolji vse tiste, ki imajo raje grenkobo kot sladkor, dovolj mističnega, da lahko izpade nerealno za tiste, ki od fantazije zahtevajo, da ostane fantazija. hkrati pa ostaja slog neverjetno preprost, lahkoten in zabaven. pravzaprav, če dobro pomislim, je zgodba kot pafrum. sestavljena je iz treh različnih not: nizkih, srednjih in visokih. stil pisanja je kot visoke note, najhitreje zaznani a hitro hlapljivi, lahkota in svežina. srednje note so tisti umori in zavijanje žensk, so destiliranje in mešanje, ustvarjanje pafrumov. potem pa so tu še težki in dišavni odtenki, fiksativi, grenouillova laura, tisti, ki vse povežejo in še nekaj časa ne izginejo, včasih lahko trajajo leta. to je zame tista magija, uboga duša brez duše, brez ljubezni, brez vonja. tudi če je to vonj po ribah in podganjih iztrebkih. pa malo rožmarina.

znam pa biti malo pristranska - redka je knjiga, ki se dogaja v franciji pa mi ni všeč. ne razumem, zakaj, tako pač je. še posebej živim v provansi. aj. lanqedoc.