o literarni teoriji in neki knjigi

igor štiks - elijev stol

večina bralnih del na tej strani bo prišlo iz konteksta popularnih, množičnih, cenejših, tistih, katerih mnogi 'resni bralci' nočejo brati iz takšnega ali drugačnega razloga. ampak, kot je rekel moj predragi umberto eco, če se cel dan ukvarjaš s knjigami, ti zvečer paše kakšna lahka, takšna, ki tvojim šarmom hitro podleže.

ko smo že pri umbertu ecu - sem in tja se bo v kupčku lahkih deklet znašla malo boljša, ena tistih klasikov, o katerih lahko govoriš večno pa jim vseeno ne prideš do dna. tistih, ki so težke in globoke, v katerih neskončno manj uživaš v samem branju, po koncu pa se počutiš, ko da bi ravnokar splezal na vrh sveta. in si potem lahko ves pameten, ko se razgleduješ okoli in vidiš nove kraje, pokrajine, ravnine in doline, svoja znanja pa na veliko in široko deliš naokoli. kaj ima umberto eco s tem?

umberto eco ima fenomenalno teorijo o tem, kako se v resnici bere romane, predvsem romane druge vrste. ključno za razumevanje teorije je poznavanje glavnih junakov akta branja: empirični avtor, modelni avtor, pripovedovalec ter semantični (prvostopenjski) in semiotični (drugostopenjski) bralec. empirični avtor je človek, z imenom in priimkom, ki sedi za listom papirja, računalnikom, pisalnim strojem in gara. pripovedovalec je tisti, ki v zgodbi pripoveduje zgodbo, včasih je jasno razviden, spet drugič ne. včasih je tesno prepleten z drugima dvema: empiričnim in modelni avtorjem. modelni avtor pa je največkrat vez, ki vse povezuje. modelni avtor je oseba, v katero se empirični avtor vseli, ko zapisuje zgodbo, modelni avtor je pisatelj v svojem najglobjem pomenu. v kakšnih delih ga zaznamo enostavno, spet drugič je to praktično nemogoče, v kakšnih lažjih, tistih cenenih romanih ga praktično ni (na sumu imam predvsem dela, ki so napisana s pomočjo ghost-writerjev). bralec je v ecovi teoriji eden od dveh sogovornikov. semantični oziroma prvostopenjski bere, kar je napisano, bere zgodbo, po besedah eca bere, z namenom, da bi ugotovil whodunnit. torej, kaj se dogaja, kako se dogaja, kako se konča. simpl k pasulj. semiotični bralec oziroma drugostopenjski razvije drugi nivo branja, poglobljeno, tisto zahtevno, večkrat kot ne počasno, a veliko bolj hvaležno. drugostopenjski bralec ne bere toliko zgodbe, kot ima pogovor z modelni avtorjem. semiotični bralec išče namige, povezave, živi v svetu zgodb, prepoznava podobnosti med to literarno zgodbo in drugimi, konec in glavni krivec zgodbe sta nepomembna, važno je, kako avtor pride do zaključka dela. sproti ugotavlja kakšen je tempo branja, ga spreminja, prilagaja. eco razlike v dveh bralcih najhitreje razloži ob analizi del o jamesu bondu, popularne so namreč zato, ker hrkrati odgovarjajo vsem zahtevam - tistim, ki berejo zgodbo zaradi zgodbe, in tistim, ki že vejo, da james bond zmaga, ker pač zmaga, pa jih zanimajo vsi namigi na pravljice, na politiko hladne vojne (časa, v katerem so bile napisane), ker jih zanima, kako bo james bond prišel do rešitve tokrat. sama razlike najlažje opazim, kadar berem orhana pamuka. vsa njegova dela lahko beremo na dva načina, in oba načina globoko priporočam. prvo rundo branja opravimo z namenom spoznati zgodbo, junake in njihove anti, spoznati, kaj se dogaja in kako se zaključi. tak način je precej hiter, enostavno pademo v zgodbo, vse so napete in lepe kljub svoji temi. druga runda branja je težja, neverjetno počasna. semiotični bralec se potopi v vsako besedo, vsak stavek je nabit s pomeni, miselnimi, čustvenimi, polno je namigov na nadaljevanje zgodbe, ki jihv prvi rundi branja za nobeno ceno ne moremo prepoznati. z drugostopenjskim branjem ugotovimo, da orhan pamuk nima le nore, odlične domišljije, ampak je tudi izvrsten pisatelj.

*

z vsemi akterji se torej podajam v branje elijevega stola igorja štiksa.

za empiričnega avtorja štiksa sem slišala/brala v knjiga, križ, polmesec aleša debeljaka. s tem razlogom so bila moja pričakovanja kar visoka, in ni me razočaral.

v delu sta kar dva pripovedovalca, ne izdam, katera dva.

semantični bralec bo sledil rokopisu richarda richtarja, uspešnega dunajskega pisatelja, ki se poda na lov za svojim biološkim očetom, ki se slučajno, ali pa tudi ne, leta 1992 skriva v sarajevu. vojna, ljubezen, prijateljsvo, predvsem pa marsikakšna stiska ali dve o osebni identiteti, pripadanju in poskusu bežanja pred lastno usodo. za moj okus kot semantično bralko je mogoče za ščepec preveč objokovanja tragičnega življenja, ki naj bi se šele zgodil in ki sem ga mogoče prekmalu razumela. nekaj približnega kot: okej okej, sem dojela nekaj groznega se ti je zgodilo, približno se mi dozdeva kaj, a bi že povedal prosim? verjetno je lažje, če se delaš malo bolj nedovzetnega za namige in povezave, ko ti odkritje poplača napeto pričakovanje omenjene tragedije. kljub temu odlična zgodba.

še boljša pa zgodba postane v pogovoru med modelni avtorjem in semiotičnim bralcem. v tem primeru zgodba ni bila zapisana, da bi brali o richardu richtarju, ampak da bi poslušali glas igorja štiksa ko pripoveduje, bere na glas svoje delo na trinožniku pod eno samo lučjo v zatemnjeni dvorani. v tem primeru zgodba odmeva skozi zvočnike, edini glas v čisti tišini. avtor bere glasno, včasih hitro, večkrat počasi, poudarja, skorajda zapoje besede, stavke, odlomke in strani. bralec bere počasi, po koščkih, kot da bi poslušal pesem za pesmijo, nekatere jezne, vesele, polne pričakovanj, druge žalostne ali prestrašene. elijev stol nima samo ritma branja, v sebi skriva tudi melodijo.

kdor jo hoče slišati, mora pozabiti na zgodbo in se podati v enkraten pogovor z nesrečnim prikritim avtorjem. in še dolgo mu bo odzvanjala v mislih.