ko je nekaj izgubljeno

anders de la motte - dvojna igra

dvojna igra spominja na milejšo različico jasona bourna. pravzaprav ga celo poimenuje, david sarac, naš glavni junak se primerja z bournom in ugotovi, da tako hudo pa le ni. skrivni obveščevalec, vohun, ki v avtomobilski nesreči/zaradi kapi izgubi spomin, ki seže do pred dveh let pred nesrečo. vse, kar mu je torej uganka, so zadnji dnevi, meseci, zadnji ljudje, prijatelji, sovražniki, cilji in nameni. iskanje samega sebe se spremeni v lov za janusom, človekom, ki ga vsi iščejo, pa nihče ne ve, kdo je. srečamo se z mafijo, celo različnimi skupinami, pokvarjenimi politiki, policaji, dobrimi kriminalci, slabimi kriminalci, malo je priseljencev, nekaj pristnih švedov. pot iskanja izgleda nekaj takega:

'bolj kot je skušal odkriti, kakšna oseba je bil, manj so mu bili všeč izsledki.'

razumljivo, odkrije namreč, da je osumljeni morilec, podkupljeni policist, prevarantski prijatelj. odvisnik, lažnivec, obiskovalec prostitutk, zaradi kapi in nesreče pa ne pride le do izgube spomina, temveč očitno tudi do nove pridobitve vesti.

vzporedno sledimo zgodbi atifa, bivšega kriminalca/mafijozota, iračana, ki se je vrnil iz iraka, kjer skrbi za bolehni mater, nazaj na švedsko, kjer mora pokopati svojega mlajšega brata. pravtako kriminalca/mafijozota. tudi atif lovi skrivnostnega janusa.

memorandom je ime serije, ali para knjig, dvojna igra je prvi, drugi je ultimat, kjer ponovno sodelujemo z davidom saracom. po mojem poizvedovanju se tukaj memorandom zaključi, vendar pa obstaja še kar nekaj del istega avtorja prevedenih v slovenščino.

kriminalke so res najpogostejša stvar na mojem seznamu, med sabo pa jih, mogoče napačno, razvrščam glede na državo izvora. italija... meh, ne upam si tvegati. nemčija, okej okej, se lotim z veseljem, pa vidimo, kje sem. francija... hm, odvisno koliko je zmešano z paranormalnim, duhovi in nadnaravni svet francozom leži, čista nerazumljiva krvava zloba, malo manj. francozi - petdeset petdeset, odvisno od zgodbe. skandinavci. o ja. začnem s takim malim navihanim nasmeškom polnim veselega pričakovanja po umorih (khm). ampak pozor.. kateri del skandinavije? švedska. mmmm. danska. še boljše. norveška. spustim vse iz rok in adijo svet. se vidimo. izjeme obstajajo, seveda, ampak zaenkrat se moja razvrstitev še ni zamajala.

dvojna igra je torej švedska kriminalka, pričakovanja so kar visoko, vendar jih vseeno jemljem z nekaj rezerve. pri tej zgodbi se je rezerva izkazala za upravičeno. neki umori se zgodijo, ampak so bolj kot ne postranska zadeva, umrl je, bil je ustreljen, zaboden, zadavljen in utopljen, ampak nikjer nobenega opisa ob katerem se ti naježijo dlake. edino, kar me je resnično šokiralo je bitka s psi in natančen opis drobljenja hrbtenice te živalice (dobro, v knjigi ta živalica ni opisana s takšnimi izrazi). poudarek je na iskanju skrivnosti, ne toliko na človeški pokvarljivosti. išče se prevaranta, ne morilca. do zmede pride, ko ne ločimo več enega lika od drugega. pardon, brez 'več', ločevanje oseb je praktično nemogoče. enkrat uporablja prvo ime, drugič priimek, nikoli jih ne uporabi skupaj dovolj pogosto, da bi ti ostala skupaj kot del ene osebe. nimam pojma, kakšen je njihov videz in različnih imen ne morem niti povezovati skupaj z obrazom. vsi so neki inšpektorji, kar ne pomaga. odstavki se pogosto začnejo s skrivnostnim opisom skrivnostnega moškega, ki si misli to in to ali pa kadi cigareto in šele nekje sredi dogajanja izvemo, katera je ta oseba. pametno bi bilo vrniti se na začetek omenjenega odstavka, če se že počutimo zmedene, ampak to ni tiste vrste knjiga, kjer bi se pregovarjal z avtorjem, kako in kaj. to je tiste vrste knjiga, ki jo hočeš prebrati v enem dihu in se ves zmeden zbuditi spet nazaj v realnem življenju nekje v sloveniji (ali bližnji okolici). razumem, kaj je avtor skušal doseči, enako zmedo, kot jo ima v glavi sarac. na žalost pa mi je pustil samo občutek, da ni imel časa dobro izoblikovati svojih junakov.

ko hočeš biti skrivnosten, moraš poznati celo skrivnost v najmanjše detajle. sicer si samo zmeden in čisto nič navihan.