omnomnomnom

jo nesbø - žeja (harry hole #11)

harry hole. jo nesbø. vrh samega vrha. ne vem, katerega imam rajši. verjetno nesbøja. ali pa ne. najnovejši, enajsti po vrsti iz serije o norveškem detektivu inšpektorju harryju hole, detektivu, ki ti gre verjetno v enaki meri na živce kot ga obožuješ. zaradi žeje nisem spustila vsega in se poslovila od sveta za par dni, sem pa najprej skončala vse knjige v rednem branju in se ji brez motečih pozivov in užaljenosti zapostavljenk posvetila z čisto majčkeno zamudo. eden od razlogov je tudi neskončno dolgo čakanje, ki me čaka, preden pride ven številka dvanajst. pa začnimo na začetku.

jo nesbø je sposoben opisati najbolj krvave in nezažljene pripetljaje, s tem pa vso grozo in strah, ki preganjata superjunake na policijski postaji v oslu, pošlje še tesno za petami bralca. harry je genijalen pa hkrati poln napak. ne veš, ali bi ga nazijal ali mu čestital. če se z glavo miljonkrat udariš ob steno, mu na konec koncev zaupaš, da bo konec srečen. tudi če se ne strinjaš s potjo, ki jo ubere. čeprav spet lovimo cel kup serijskih morilcev (za katere sam nesbø prizna, da jih v resnici ni tako zelo veliko), so ti ustvarjeni na ravno enak brilijanten način kot harry. neverjetno zlobni, pa hkrati ranjeni, in skoraj, samo skoraj, bi se ti lahko zasmilili. v resnici niso tako zelo daleč od glavnega 'junaka'. in njega obožuješ. meni osebna najljubša karakteristika nesbøjevega pisanja pa je njegova sposobnost krvavo razkosati, pomoriti, pohabiti in uničiti tiste osebe, ki so najlepše, ki ti dejansko prirastejo srcu, ker jim uspe prirasti k srcu harryju. in spet, njega obožuješ. do sedaj sem od velikih umetnikov kot so hans zimmer, j.k.rowling, aaron sorkin, itd. slišala, da če hočeš biti dober pisatelj (tudi hans zimmer verjame, da piše zgodbe, samo da jih zapisuje v melodiji, ne s tiskanimi besedami) moraš pobiti svoje darlings. jo nesbø to počne perfektno.

primer žeje: truls berntsen. najboljši prijatelj, recimo, mikaela bellmana, bljah načelnika policije, mi je do sedaj šel rahlo do pretežno precej na živce. ne v tej knjigi, o ne. počasi se njegovim dejanjem začneš nasmihati, poglej poglej, mogoče se pa v njem skriva ne le dober policaj, ampak tudi čisto popolnoma dobra oseba (ni skrivnost, da si isto začenja misliti tudi harry, in njega obožuješ). pa bam. ne bom povedala, kaj se mu zgodi. potem pa je tud še rakel. oh rakel. gremo brati, čopčop.

serija knjig o harryju holu je ena tistih vrst serij, kjer ni potrebno, da jih bereš v pravem vrstnem redu. pa še dobro, ker jih niso prevajali v slovenščino v pravem vrstnem redu, tudi filmi na sporedu se začnejo s snežakom, sedmo knjigo v seriji in prvo prevedeno v slovenščino. kljub vsemu priporočam, da si morda zadnjo na spisku preberete policijo, deseto po vrsti. žeja bo popolnoma razumljiva tudi brez tega, vendar bo mogoče za en sam odtenek manj napeta. saj veste, tisti namigi, ki jih pozorni bralci zaznajo in potem samo v strašni napetosti čakajo, kdaj se bo isto poklikalo v glavah novodobnih vitezov.

še obvezen komentar o prevodu - plosk, plosk. prvič, kočno tale ednina proti množini. precej je bilo trenutkov, ko bi sicer na splošno v slovenščino prevajali kot vikanje - naprimer policaj prvič povpraša pričo o krvavem dogajanju prejšnjega večera - pa so v slovenščino prevedli kot tikanje. zakaj temu plosk, plosk, plosk? ker naj bi bili norvežani tako zelo na izi, da se vika samo kralja, pa še tega ne vedno. darko čuden je kot prevajalec sicer še vedno kar pogrešan, njegov jezik teče kot namazan, vse je naravno in povezano, ni tiste razpoke med preveč knjižno slovenščino in kletvicami, besedami, besednimi zvezami, ki potem zvenijo preveč,.. neknjižno? vseeno. če bi imela izbiro brati angleško, slovensko ali norveško verzijo, bi takoj za originalom izbrala slovensko in to z veseljem (norveško pač v moji glavi v zadnjem času zmaga vse, se opravičujem).

nesbø je napisal še nekaj knjig izven serije harry hole, kakšne dostopne v naših krajih, nekatere prevedene, druge ne, nekatere odrasle, druge za otroke (doktor proktor). kar mi je od vsega najbolj všeč na njegovem pisanju, je njegova hoja po tisti tanki črti med enostavno, lahko knjigo za en večer ali dva, ko izklopiš misli, in na drugi strani kot zahtevni klasik, ki ga lahko prebiraš znova in znova, vklopiš drugostopenjskega bralca in iščeš, iščeš, iščeš namige in si vsakič znova presenečen nad briljantnostjo jo nesbøja. tudi če lažem, da kaj manj od njega ne pričakujem.

gremo norveške kriminalke!