pametni pišejo

aristoteles - poetika

kljub srednješolski vzgoji klasične gimnazijke in kljub vsej filozofiji s fakultete, sem se odločila aristotelesa prebrati še enkrat, ker je menda to najljubša knjiga aarona sorkina. milo rečeno. sam pravi, da je to njegova sveta knjiga. za tiste, ki ne veste, aaron sorkin je holywoodski scenarist, med drugim za a few good men (poznan po npr: i want the truth - you can't handle the truth! zveni znano?), west wing in newsroom sta seriji, ki se dogajata v beli hiši. veliki wow v ameriki, malo bolj meh na naših koncih. skoraj prepričana pa sem, da ste že slišali za film o steve jobsu, tistem drugem, kjer je steve jobs michael fassbender, ne pa 'mladi' ashton kutcher. kakor koli, sorkin svoje znanje podeli na semikratkih (8-urni dokumentarec je sestavljen iz 5-17min kratkih videov) tako imenovanih masterclassih. če še ne veste, pobrskajte, sicer za kar visoko ceno z mislimi na naš super poceni šolski sistem, ampak toplo priporočam. v tem masterclassu je sorkin postal minimalno moja sveta knjiga. model ve. pa ne samo to. ni poln nekih namigov, kako in kaj, med drugim je pravi pisatelj, vsaj na podlagi tega, kar sem sama do sedaj dojela, se naučila, prebrala, izučila, občutila o tem, kdo ali kaj naj bi pravi pisatelj bil. tak, ki naredi kot je rekel hemingway: pisanje je ti, ki sediš za pisalnim strojem in krvaviš. po sorkinovem mnenju 90% vsega časa pisanja preživiš z butanjem glave ob steno, ležanjem na kavču in zijanjem v strop, večkratnim obupanjem nad samo zgodbo, še večkrat nad svojo lastno sposobnostjo pisanja. potem pa res, sediš, krvaviš, in upaš, da bo drugim vsaj približno všeč.

zato moja minimalna človeška sveta knjiga.

ko sorkin priporoči poetiko jo opiše kot: enostavno, sploh ni cela knjiga, komaj tam-tam sedemdeset strani ima. pa dobim v roke slovensko verzijo in si mislim: joj ti američani, oni bi živeli od skrajšanih popravljenih verzij, ker sicer nihče sploh ne bi bral in bi ameriški klasiki izumrli (dobesedno, s hemingwayem kot redko izjemo, pa še kakšnim tu in tam, ne vem, če mi je uspelo kakšnega od 'ameriških klasikov' sploh skončati, pa se res, res, reeeees trudim). potem vzdihujem nad dragim sorkinom in odprem kazalo poetike. ni panike, sorkin je še vedno na svojem pedestalu. slovenska verzija, vsaj izdaja, ki sem jo imela v rokah jaz (založba koda (odlična, mimogrede, obožujem jih), 2012), ima vsega skupaj dobrih 240 strani, če vključiš zadnjih nekaj strani za reklame, itd. kaj se zdaj dogaja?

kazalo je v osnovi razdeljeno na tri dele:

- uvod (kajetan gantar): strani 11-70

- aristoteles, poetika: strani 71-138

- opombe: 139-237.

uvod je dolg slabih šestdeset strani, opombe slabih sto strani, kar nam za aristotelesa pusti slabih sedemdeset strani. bravo, sorkin. hkrati pa vse čestitke tudi slovenski verziji. uvod je super, lahko berljiv in poučen, s širokim okvirom in odličnim kontekstom, da bi vsakemu laiku uspelo razumeti, v kaj se aristoteles spravlja. ni izgovora, razlog številka ena. v opombah so vedno koristne upombe prevajalca in trije slovarčki. za vse tiste, ki vas bo blazno potegnilo noter, pa vam peša spomin, kdo je že kdo in kaj je že ta za ena grška beseda? ni izgovora, razlog številka dva.

o sami poetiki pa na kratko in jedrnato: berite, berite, berite. ne, ker je klasično delo, ne, ker je eden bistvenih delov naše civilizacije, ne, ker je aristoteles naravnost genialen v vseh pomenih besede, ampak ker je delo večno. malo je ljudi, ki lahko analizirajo določeno delo na strokoven, profesionalen način, pa ujamejo vsak trenutek v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. vsak se lahko toliko nauči, da vsak izgovor pade skozi okno hitreje, kot bi ga tja lahko povlekla gravitacija. poetika je uporabna za vsakega, ki bere, za vsakega, ki gleda filme, gledališke predstave, serije, eh, še več, za vsakega, ki na tak ali drugačen način kdaj pride v stik s takšno ali drugačno umetniško stvarino, pa ga morda zanima še kaj več na temo. kaj nam je všeč, zakaj nam je tako všeč. sedemdeset strani kratkih in jedrnatih opisov sestavnih elementov pesniških epov in grške tragedije (gledališke predstave/drame) mine kot tlesk s prsti, na vsaki strani izvemo kaj zanimivega. ni izgovorov, razlog številka tri.

ni jih več!