nekaj z ženskami in moškimi
mary kay andrews - ženski večer
mary kay andrews že poznamo (pomladna vročica: nekaj s poletjem, ljubeznijo in vročico). že ob začetku branja nam postane znana, najprej morda zato, ker je tipičen 'ostani doma na petek zvečer in beri knjigo o razdoru, spoznanju, novi ljubezni, razočaranju, srečnem koncu' vrste roman, ki se dosledno drži vseh pravil o pisanju romanov. normalno, zato vsak kolikor toliko strasten bralec ve odgovore na vsa ključna vprašanja. ampak, prijetni lahki sprehodi so ravno to; prijetni in lahki. zato bereš dalje.
ob prvem trčenju imen ugotoviš, da andrews vseeno doda nekoliko svojih lastnih začimb. primer: j'aimee, dickie murphree, rochelle, mitzi (mici, mici, oj moja mici), callie keeler (kdo si ne zlomi jezika?!), suchita, in podobne izvirnosti. tudi prejšnji roman je užival v originalnih domislicah osebnih imen. naša glavna junakinja ja grace, poročena z benom. ben jo prevara, sama se odseli, ker noče ostati z njim pod isto streho, kar pomeni, da izgubi hišo in vso lastnino, hkrati pa ji zdaj že v postopku bivši mož onemogoči dostop do bloga, vira njenega (in hkrati njegovega) preživljanja. po naročilu sodišča se mora odpraviti na terapijo za vse prevarane zakonce, ki so v zameno varajočemu partnerju storili nekaj zlega, nesramnega, nespoštljivega. oko za oko. na terapiji spozna wyatta, edinega moškega v skupini, in cel kup novih prijateljic, ki se soočajo 's kančkom skrivnostnosti', omenjene na naslovnici. grace se načeloma hitro dviguje na svoje noge, kljub vsem preprekam, ki ji znova in znova padajo pod noge. oziroma jih tja meče njen dragi, skoraj bivši ben.
za razliko od pomladne vročice ženski večer ni tako zelo neusmiljeno grozljivo spisana zadevščina. karakterji so pač posebni, vsak na svoj način, delujejo ok znotraj zgodbe in so, glede na nefikcijo, precej mogoči tudi v resničnem življenju, če bi se slučajno kdo s tem obremenjeval. dialogi so tudi ok, seveda z mislijo na to, kaj v resnici beremo. enostavno, lahko, za možgane odklopit.
pravzaprav je ženski večer popolnoma sprejemljiva za večer, kot je naprimer petek, ko si zaželiš nekaj dogajanja pa si len, brez energije, ne prideš do besed, glasu ali vsaj ščepca koncentracije, da bi ujel govoričenje sogovornika, s tem pa ostal vsaj približno vljuden. drame je ravno dovolj, da je stvar napeta (v primeru nenehnega pretvarjanja, da ne poznamo naslednjih korakov zlobnih sil). v zgodbi srečamo ravno pravi miks med luškano zaljubljenostjo novih parov, novih prijateljic, novega zaupanja, ljubezeni očeta do svojega otroka z nasprotjem, ki povzroča bitke, nemirna čustva jeze, žalosti, razočaranja in obupanja. hkrati pa vsega ni preveč, s tem pa se avtorica odmakne od nepotrebnega pretiravanja, tako poznanega iz pomladne vročice. vse je bolj ubrano nekje v semi-zlati sredini.
mogoče pa s tem odkrijem ključ v razliki med lahkim, enostavnim, da ne rečem 'poceni' romanom, in tistimi težkimi klasiki, kanoniki. ti, velikani, živijo v svetu pisane fantazije, ki je lahko vse, razen povprečni. liki morajo biti dodelani, izostreni, poudarjeni, vsaka beseda premleta in pravilna, uravnoteženo postavljena na ravno pravo mesto, da se nihalo divje ziba naprej in nazaj, vse od prve do zadnje strani. ampak to so ti, velikani. divja vožnja pa je lahko zabavna samo dokler jih ni preveč. lahek roman pa po drugi strani ne sme imeti preveč skrajnosti. da lahek roman ostane lahek, nas mora samo nežno pozibavati sem in tja, nežno uspavati, in nam predvsem ugajati.
ženski večer, takšen ali drugačen, je nasplošno kar ugodna ideja.