okrog je votel, notri ga pa nič ni

peter straub - ghost story

zadala sem si nov cilj: približno enkrat na mesec preberem eno knjigo kindle-verzije. zakaj?

ker jih imam več kot dovolj za celo življenje in me tlačijo more, da mi ne uspe prebrati vseh (jap, ena tistih). poleg tega ne podpiram knjižnega snobizma - pomembno je, da se bere, ne pa v kateri verziji, obliki, jeziku, kako dolgo, kako hitro, koliko, itd. saj razumete. moje kindle-knjige so v večini posebne sorte knjige. velikokrat so to tiste, ki so kar berljive, pa zaradi enega ali drugega razloga niso vredne cene printanja ali pa je cena printane knjige previsoka. kindle-knjige so tiste, ki jih bere svet, slovenija pa ne (ali z veliko zamudo), sem firbnčna, hkrati pa bi pokupila miljone knjig in moram do posameznih nakupov pristopiti z glavo prižgano in denarnico čim bolj stisnjeno. cenejša e-verzija velja. vse knjige (moje kindle-knjige) so v angleškem jeziku, kar mi je več kot všeč na žalost namreč izgubljam svojo domačnost s tem jezikom zaradi premalo uporabe, branje pa mojo angleščino vsaj kolikor toliko ohranja v umetni komi. pdf datotek ne maram brati na kindlu, preprosto zato, ker se redko kdaj format sklada z ekranom (preveliko, premalo, postrani,...) ali pa zato, ker ima pdf na koncu strani opombe pod črto in te črte kindle ne zazna. ni preveč okusno, ko se informacije vredne opombe pod črto naenkrat znajdejo sredi stavka. razen tega mi je všeč, kako lahko berem ne glede na to, kako se svetloba okoli mene spreminja, kako ne listam težke knjige ampak potrebujem samo en prstek za nadaljevanje zgodbe, kako je kindle ravno dovolj lahek, da se zvijam in ležim v katerem koli položaju, zvračam besedilo pod kakršnim koli kotom, in padem notri brez nepotrebnih distrakcij razbolele in zaspane riti. na začetku me je najbolj skrbelo nepoznavanje lokacije v zgodbi. če ne vem, kje sem, kako naj vem, kaj pričakovati? kdaj bo veliki zasuk, veliki padec, kdaj se lahko začne razvijati problem in iskati rešitve? no, sedaj na levem spodnjem kotu berem odstotke že prebranega besedila in blazno optimistično določen čas branja, še potreben do konca zgodbe.

skratka. kindle-knjiga enkrat na mesec, poseben način, drugačen način, ampak sprememba je vedno bolj zaželjena kot ne.

tokrat je bil na vrsti peter straub in njegova ghost story. peter straub sodi v isti koš kot stephen king. nekaj knjig (the talisman in black house) je celo so-spisal s samim kraljem grozljivk. kinga poznam po mačjem pokopališču; skrivno okno, skrivni vrt; carrie; in stephen king goes to the movies. zadnja je zbirka kingovih knjig, po katerih so posneli filme (the shawshank redemption, 1408, children of the corn, the mangles in hearts in atlantis). všeč mi je, king je eden tistih pisateljev, ki pišejo klasike, nekaj, kar bi moral vsak prebrati in nekaj, kar bo trajalo. king pomeni več kot samo ime avtorja grozljivk. in prav je tako. ni pa moj ljubši avtor - nekako se mi njegova dela zdijo robotska, brezosebna. težko se povežem s karakterji, težko se prestrašim. vse je preveč objektivno opisano, gre bolj za razumska kot čustvena dela. mogoče je za to kriv njegov način pisanja - menda naj bi pisal resno, službeno, na princip osem ur dela na dan v pisarni. vsako jutro vstane, začne pisati, vmes si vzame čas za kosilo, se vrne, nadaljuje pisanje, ob petih zaključi in se vrne družini. hvale vredno, je pa skregano z mojo logiko pisateljevanja (ki jo močno podpira že kdaj prej omenjeni aaron sorkin. in hemingway).

do petra strauba sem torej pristopila z mešanimi občutki, mešanimi pričakovanji. vse, ali nič, ali nekaj vmes. vsekakor pa sem pričakovala vsaj neke vrste kvaliteto, tudi če ne po mojem okusu. in to sem dobila. ghost story je kvalitetno delo, vendar pa hkrati brezosebno, robotsko, precej zmedeno (ne bi pa trdila, da dober prevajalec ne bi mogel zadeve olajšati v slovenski verziji). ni enega glavnega lika, ni enega konkretnega zlobca, dejanja so v večini primerov ovita v meglo in ne jasno izostrena, določena, dokončna. za vsaj nekaj od tega verjamem v avtorjem izrecen namen narediti točno tako. z raznolikimi pričakovanji sem v branje stopila, zmedeno brala nekje vmes, po koncu pa samo ne vem točno, kaj naj si mislim. vse, kar je precej očitno, je da je delo kvalitetno delo, ki mi osebno ne potegne najbolj. to je torej moja ocena, popolnoma subjektivna. po ocenah in kritikah drugih bi branje ghost story svetovala tistim, ki imate radi ameriške klasike, hawthorne, poe, king, lovecraft, njim podobne junake ameriške fikcije. sama se v tej temi še precej lovim.

v zgodbi srečamo zanimiv način pisanja. avtorska tretja oseba je včasih vsevedna, včasih piše s poudarkom na enim likom, drugič na drugem. včasih je poglavje prikaz, izpisek dnevnika, ki ga v prvi osebi piše don wanderly, eden izmed glavnih junakov. včasih je poglavje samo kratek dialog, scenarij brez didaskalij. v sami zgradbi zgodbe skače tudi v časovno. začnemo praktično na koncu zgodbe, z donom in mlado deklico, 9-10 let staro. potem se vrnemo v bližnjo preteklost, v srečanje the chowder society ('družba čajnika'), družbe petih starejših gospodov, vsi okoli šestdeset, oblečenih v svoje kravate in metuljčke, ki se dobivajo dvakrat na mesec in si pripovedujejo grozljive zgodbice. znotraj teh zgodbic se vrnemo še bolj nazaj v preteklost, ugotovimo, da enega od petih ni več, bliža se namreč obletnica enega leta njegove tragične smrti. potem malo naprej pa malo nazaj, pa še malo bolj nazaj, na trenutke ko je bila skupščina chowder society stara okoli dvajset. vmes se srečamo z donom nekaj let pred prvim poglavjem z ugrabljeno deklico in ga spoznamo preden je napisal svoj slavni drugi roman. za še večjo zmedenost skoči na plano tudi sposobnost zlobne sile, dekleta, ki se ponavlja skozi vso zgodovino in vso zgodbo, vedno z drugim imenom, ampak neverjetno podobno zvenečim, ob naštevanju vseh imen jih verjetno ne bi znala kronološko pravilno razvrstiti. vendar tudi to dekle, zlobna sila, ni poglavitni antagonist, zlobna sila je namreč cela rasa, skupina shapeshifterjev, tistih, ki spreminjajo svojo zunanjo podobo in ki jih pogosto zamenjujemo za volkodlake ali vampirje. ki so pravzaprav vstali od mrtvega. ampak se jih da na novo ubiti z nožem in sekiro. na koncu se vrnemo na začetek, dekle ni več dekle ampak osa in vse odplavi mirno morje. ali pa tudi ne.

sploh pa ne vem točno, kaj govorim.