top of page

francoska drama

michel bussi - letalo brez nje

francoske drame, tragedije, skrivnosti, umori, spletke. prvi roman michela bussija preveden v slovenščino, ne pa edini. iz prve roke poznam tudi čas je morilec, bussijev drugi prevedeni roman, od precej že spisanih. za avtorja popularnih, torej tistih mojih tako imenovanih 'lahkih romanov' dosega precej lepe uspehe in ocene. in pravzaprav tudi je precej dobre sorte za lahke romane. oba romana sta ne-popolnoma tipična zgodba, morda je to povezano z mojo novo nastajajočo idejo o francoski sposobnosti večplastnosti v pozitivnem smislu in sposobnosti kompliciranosti v malo manj pozitivnem smislu. oboje je mišljeno kot ena sama stvar z dveh zornih kotov. naj razložim.

letalo brez nje je zgodba o lylie, eni osebi z dvema imenoma, emilie in lyse-rose. lylie je kot trimesečni dojenček edina preživela letalsko nesrečo na gori terrible, del gorovja na meji med švico in francijo. čudež se hitro (po francosko?) zaplete - na letalu sta namreč dve trimesečni dojenčici, ki imata ravno dovolj podobnosti, da zagotova trditev, katera od teh dveh deklic je preživela, postaja težja z vsakim novim vprašanjem in odgovorom. nesreča se zgodi ravno dovolj časa v preteklost, da dna testi niso možni, krvni skupini imata deklici enaki. oblačila so nekje vmes, med revnim in bogatim, in ravno to vprašanje na koncu nagne tehtnico v eno smer. emilie je namreč hči revnih, iz rok v usta pridno zgaranih staršev, ki sta že starša dvoletnega sinčka marca. lyse-rose pa je hči, vnukinja bogataške družine de carville, z imenom, dovolj denarja, uspešnim podjetjem, je pa tudi sestra šest let starejše malvine. ena družina hoče podkupovati in izkoristiti druge bonuse globoke denarnice (vpliv, veze in podobno), da bi se preživela deklica določila njim, revna družina pa v svoj prid izkoristi ravno to - svojo revščino, svoj trud, svoje povprečje. množico.

zgodba se še naprej po francosko zapleta. bogataši skrivno pobijajo, podkupujejo, predvsem pa brskajo dalje za pravico s pomočjo zasebnega detektiva, credula grand-duca. grand-duc ima osemnajst let in neomejeno zalogo finančnih virov, da ugotovi resnico. vse do zadnjega dneva se lovi, vrti v krogu in spletkah, na koncu, v zadnjih minutah pa odkrije resnico. ki je presenetljiva, čeprav se preko tarnanja in zavlačevanja lahko dojame marsikakšen namig na zgodbin konec. vmes srečamo bitke med sorojenci, brat in sestra med seboj, potencialni brat proti potencialni drugi sestri druge družine. ljubezen, kri ni voda (naj ostane pri tem namigu), iskanje identitete dekleta, ki nikoli ni gotovo, kdo ali kaj v resnici je.

nazaj k francoski teoriji. zgodba ima ravno dovolj raznolikih plasti, brat in sestra sta ravno dovolj povezana na tisti, ne-tipični-zahodnjaški-povprečni način, da je zgodba dovolj verjetna. vmeša se ravno dovolj francoskega ponosa, skrivnosti, čustvenosti, da se vsemu skupaj ne smeješ, ampak preprosto sprejmeš obstoječi svet. v primeru, da bi se enaka zgodba odvijala v, recimo, ameriki, bi bilo vse skupaj le komično, šele po koncu smeha malo tragično.

michel bussi zna pojokati, postokati, skrivati, prepletati in zapletati, da se kljub neki napol lahkotnosti pisanja počutiš ujetega, kljub pričakovani zgodbi doživiš nekaj novega, predvsem pa se srečaš z ljudmi, ki niso sestavljeni iz navadnega vsakdana. vsekakor vredno zabave.

bottom of page