psihološki triler

gillian flynn - ni je več

končno prebrala. na seznamu sem jo imela že, odkar se je začela povezovati z ben affleckom, fant me do sedaj še ni razočaral (res pa je, da ga še nisem gledala v vlogi batmana). imamo noro prepričanje, da moram poznati vse knjige, po katerih je posnet film. delno zato da vem, zakaj se gre. glavni razlog pa je verjetno kako blazno mi je b všeč, ko lahko rečem: ne vem, nisem gledala, sem pa prebrala knjigo. moja mala potrditev, da res več berem, kot gledam tv.

ni je več je roman, ki je v pričakovanjih hodil po tanki meji med izredno berljivim, odličnim pop romanom, in lahko bi bila izjemna mojstrovina moderne dobe. mogoče ni izjemna mojstrovina, je pa izredno berljiv, pravi mali psihopatski roman na visokem nivoju.

gillian flynn se ne boji besed, zagrabi jih in meče vse naokoli, brez strahu, kaj bi si o njej mislili, in z veliko željo, da zadane vsako šibko točko. s svojimi osebami gre do skrajnosti, preklinjajo, morijo, so zares pravi mali psihopati. v moji glavi je za kaj takšnega potrebno celo več poguma kot za poboj svojih srčkov. počutim se ponosno nanjo, uspelo ji je, zares mi je všeč.

ni je več ponavadi spremlja komentar na temo, kako v resnici ne poznamo svojih partnerjev, svojih najbližjih, tistih, ki jih sami izberemo za vse večne čase. že sam tak namig hitro sporoča, da med zakoncema ni vse tako, kot bi moralo biti. po pričakovanjih je nick dunne krivec že od samega začetka. začetka slabih šeststo strani, kar je po mojem skromnem mnenju že malo preveč sumljivo. ampak gillian je brihtne sorte, nikoli ne veš, v katero smer bo zapihala.

nick dunne je glavni krivec za izginotje žene, amy elliott dunne. v prvi polovici knjige beremo njegovo zgodbo od nesrečnega dneva, s prepletom njenih dnevniških zapiskov od dneva, ko sta se spoznala (dobrih pet let prej). na drugi polovici se stvari zapletejo. oziroma razpletejo. spoznamo, kdo je krivec, kako in zakaj. od druge polovice naprej bralca ne zanima več whodunnit, važno je samo še, kdo bo zmagal in kako. zadnji trije odstotki knjige govorijo koncu, ki je po eni strani presenetljiv (flynnova odkrije popolnoma novo smer pihanja), po drugi strani pa nekoliko razočara. naj samo povem, da ni prevelikega velikega poka. vseeno pa po koncu najmanj preklinjajoči človek lahko samo visoko zategne svoj kaaaaj?! se je ravnokar zgodilo. noro se je zgodilo, to se je zgodilo.

komaj čakam, da si ogledam film, vidim, kako so knjigo razumeli drugi. bo pa minilo nekaj časa, preden me prime jo spet prijeti v roke. takšne vrste noro je. ampak očitno nam je ljudem noro všeč. nori smo, ni kaj.