slovenski klasiki #1

fran saleški finžgar - pod svobodnim soncem

ponavadi, v večini primerov, berem po več knjig hkrati. v povprečju po tri. včasih to pomeni, da preberem nekaj strani iz ene, nekaj iz druge, pa malo več ali manj iz tretje v enem samem dnevu. včasih zato, ker je ena obvezna, težka, strokovna, klasična, in ko jo obdelam vsaj malo, se lahko nagradim z branjem druge. ali pa je kakšna tako zelo lahka, enostavna, in, resnici na ljubo, precej neumna, pa si dvigam samozavest z branjem 'malo boljšega materiala'. tiste lahke, enostavne, so kot kratek sprehod skozi tuje mesto, ko si turist, ne da bi bil turist. malo šetaš, malo klepetaš, spiješ kakšno kavico. niti približno te ne zanimajo zgodovinske znamenitosti, kultura, jezik, ljudje. to vzame energijo in čas. drugič branje več knjig istočasno izgleda tako, da eno berem en dan, drugi dan kakšno drugo. katero knjigo berem je odvisno od časa, ki ga imam na voljo, in vrste obveznosti, ki se odvijajo tisti dan. če je dan sestavljen iz druženja z ljudmi, se bom najprej zatekla k branju težkih zadev, ker bom potem ljudi blazno vesela v vsej njihovi preprostosti in udobnosti, tako prijetni in nezahtevni postanejo v primerjavi. po drugi strani bom večer skoraj gotovo zaključila (ali naslednji dan obsedeno začela) z nečim lahkim. kot lahek pohod za sprostitev in prebujenje.

pod svobodnim soncem sem brala vmes med vsemi možnimi skrajnostimi. od enostavnih romantikov, do zabavnih strokovnjakov, francoskih dramatikov in ameriških psihičev. še vedno sem se držala pravil 2-3 knjig hkrati, vendar je me, iskreno povedano, fran s. finžgar precej utrudil. pod svobodnim soncem je vsaj po mojem mnenju roman o vsem. ljubezen, bitke, nacionalnost in pripadnost, spletke, kralji in vojaki, očetje in botri, revni in bogati, dobri in slabi. je pa tudi delo, ki je vpeto v tradicijo, in ta tradicija je tisto, kar roman dela klasiko, s tem pa tudi zahtevno, naporno branje. delo je bilo namreč napisano na začetku prejšnjega stoletja, jezik in stil sta temu primerna. vsekakor pa je pod svobodnim soncem slovenska klasična zgodba, nekaj, kar bi zares moralo biti prava bralna obveza.

iztok, svarunov sin, ljubiničin brat, ljubezen irenina, vojskovodja slovenov. da bi se izobrazil na področju vojaške bitke, se pod pretvezo odpravi v bizanc, novo znanje pa izkoristil v bitkah proti samim bizantincem. slovenci smo radi demokratični, enakopravni, svobodni, ne maramo jarmenov, ne maram tesnih kovinskih ščitov, tudi če nas branijo. vsaj tako pravijo naše stare knjige. dobro je poznati sovražnika, se biti, kot se bije sovražnik, samo boljše. s tem pa ohraniti svoj status, svojo svobodo, svoj vez z brati po zemlji. s takšno logiko se odpravi iztok na učenje, tam pa se mu obrne znani svet nekoliko na glavo. spozna lepo ireno, v službi despojne teodore (v času bizanca je to vladarjeva žena, cesarica). obe kristjanki, ena pristna, druga malo manj, obe na prvi pogled zaljubljeni v neošabnega, preprostega barbara. ampak ta barbar ve, kaj je prav in kaj narobe. irena ima seveda že svojega, recimo temu zalezovalca, azbada, tudi ta je večkrat kot ne v službi cesarice, malo manj cesarja. medtem ko se iztok vežba in uči, se na domači zemlji odvijajo druge skrbi. tunjuš, hun, ki naj bi bil prijatelj slovenov, se izkaže za zahrbtnega izdajalca. za bizanc namreč nahujska slovene in ante (slovansko ljudstvo, evropski del kavkaza in okolica), ti se bijejo med seboj, namesto, da bi živeli v slogi in miru. hkrati pa tudi njemu zaigra srce v ljubezni, in to do iztokove sestre ljubinice. več ne povem.

finžgar v svoji pripovedi skače in menja pripovedovalca, včasih je vseveden, drugič zgodbo preskoči in dovoli kateremu izmed junakov, da razkrije dogajanje za nazaj bralcu skupaj z drugimi pripadniki iste ekipe. sporočilo je jasno in glasno, politično in globoko. delo je težko, naporno, zahtevno. sram te bodi, kdor ga nisi prebral. zdaj lahko vsaj to rečem.