antropološko-kulturološko avtobiografsko

george orwell - na robu in na dnu v parizu in londonu

orwell, z originalnim imenom eric arthur blair, je svetu verjetno najbolj poznan s svojima romanoma 1984 (kar všečna zadeva) in živalsko farmo (ne prenesem je, pa če mi plačaš. vse je politika, bla bla, res je foucault, imaš prav, ampak res, res, res je ne prenesem). na robu in na dnu v parizu in londonu je mogoče moja najljubša. orwellova namreč. v opisu knjige zasledimo tale zaključek:

'... uvrstili med dokumentarno prozo, ki zaradi prvoosebne pripovedne drže dobiva poteze avtiobiografskega romana, obenem pa deluje tudi kot lucidna antropološko-kulturološka študija dveh narodov in njunih specifik.'

na robu in na dnu bi moralo biti obvezno branje vseh antropologov, kulturologov, sociologov takšnih ali drugačnih, socialnih delavcev.... kdor koli se izobražuje z namenom poznati človeka, s katerega koli vidika že, verjetno ne bo (vsaj upam) iz prve roke izkusil, kar je izkusil orwell. menda naj bi ga neznosno zanimala revščina, tista prista, prava, absolutna, ne relativna revščina. zanimala ga je tako zelo, da je sam postal potepuh/brezdomec/klatež/klošar, izberite si katero besedo hočete. začel je v parizu, se iz obupa vrnil v london, kjer mu je prijatelj b. pomagal pri iskanju službe, ki jo je na koncu koncev tudi dobil. vmes je živel in spal na ulici, se družil z drugimi potepuhi, spal v zavetiščih, župniščih, na tleh, s čevlji ali plaščem za blazino pod glavo, veliko večino časa popolnoma sestradan, razen tistega angleškega čaja (pogosto brez mleka!) in dveh rezin toasta. denar, penije in šilinge, je dobival z zastavljanjem svojega premoženja - obleke s svojega hrbta, s izposojanjem denarja pri že omenjem prijatelju b-ju. kljub vsemu, kar prestane, prijateljev, ki jih spozna, zgodb, ki jih sliši, se mu na koncu (ne)srečne zgodbe še vedno zdi, da ni prodrl niti centimeter globje v problem revščine. dnevniški zapisi niso le osebne izkušnje samega avtorja in drugih so-klatežev, vmes podaja orwell tudi statistike, pogosto s komentarji, svoje nasvete in ideje, kako se problema revščine rešiti. zagotovo namreč ni kapitalist, ali funkcionalni sociolog. ničesar uporabnega ni na revščini.

zaključiti hočem z orwellovimi lastnimi besedami:

že v otroštvu so nam vcepili idejo, da so potepuhi nepridipravi, in tako smo si izoblikovali stereotipno podobo klasčnega potepuha - potepuh je odvratno, precej nevarno bitje, ki bi raje umrlo, kot se morda umilo ali pa pomislilo na delo. to je človek, ki si ne želi drugega, kot le prosjačiti, popivati in ropati kokošnjake (orwell 2010:225).

res pa je, da sem zaradi svojega lastnega pomanjkanja denarja prišel do svojevrstnih spoznanj. nikoli več ne bom mislil, da so vsi klateži pijane barabe, nikoli več od potepuha ne bom pričakoval, da mi bo, če mu bom izročil kak dinar, izkazoval hvaležnost, nikoli več ne bom presenečen, če bom videl brezposelne moške, ki trpijo zaradi silnega pomanjkanja energije, nikoli več ne bom podpiral Armade zveličanja, nikoli več ne bom zastavljal svojih oblačil, nikoli več ne bom pogledal stran, ko mi bo kdo ponujal leta, in nikoli več ne bom posebej užival ob hrani v prestižni restavraciji. in tako se lahko moja zgodba začne (orwell 2010:239).