top of page

deseti krog pekla

jodi picoult - the tenth circle

jodi picoult sodi v popolnoma samosvojo kategorijo. če bi morala tej kategoriji dati naslov, bi zvenelo kot nekaj takšnega: iztrgati srce, ga prelomiti, zlomiti, raztrgati, vržti na tla, poteptati, mogoče občasno vanj izpljuniti svoj dnk v obliki sline, potem pa ga nežno, nežno, z najrahlejšim dotikom vrniti nazaj na svoje mesto. jodi picoult obožujem z vsem svojim bitjem.

v večini primerov ostaja zvesta isti enačbi, vedno je glavna tema neko težko, pereče, pogosto moralno sporno vprašanje. ali pa dejstvo spremeni v moralno sporno. primer - evtanazija? ali naj uresničim zadnjo željo žene, ki umira za rakom in ji pomagam umreti? ali naj izključimo aparate moškemu, ki se preživlja s preučevanjem volkov, če je druga možnost ta, da doživljenjsko vegetira, ali v najboljšem primeru, postane paraplegik? na katero stran bitke se postaviti? sem in tja se zgodi, da je jasno razvidno, kakšen je pravilen odgovor, vsaj v očeh pisateljice. naprimer - ali lahko homoseksualci posvojijo otroka? (mimogrede, odgovor je ja. otrok ni niti približno tako zmeden z dvema mamicama kot bi si mi želeli predstavljati zmedo v njegovi glavi). tisto, kar naredi to težko vprašanje še toliko bolj zanimivo pa je mešanica različnih pogledov na isti 'problem'. različnih in osebnih pogledov. vedno najprej spoznamo zgodbo posameznika, razumemo, zakaj razmišlja kot razmišlja, šele potem izvemo za njegov ali njen pogled. in veliko, veliko težje se je ne-strinjati z nekom, ko izvemo, da mnenje izhaja iz osebnih izkušenj. razum proti razumu še gre. razum proti boleči preteklosti nima možnosti odpreti ust. večkrat se zgodi, da je prvi del knjige opisan v hudem zdravniškem žargonu, hkrati razloženem za nas laike, drugi del pa v strogem odvetniškem žargonu, spet razloženem za nas laike. ko gre nekaj narobe s človeškim telesom, se očitno odgovor išče na sodiščih. kogar zamika, pa ni prepričan - iz tvojega življenja, ali originalno - my sister's keeper, jodiino najbolj poznano delo, tudi na filmskih platnih ali sobnih tv ekranih. film ne seže knjigi do kolen.

the tenth circle se vrti okoli družine stone, in je zaenkrat moje najmanj priljubljeno delo sicer izjemne avtorice. na žalost to ni samo moje mnenje, delo je precej slabo ocenjeno v bralskih krogih. zgodba postaja preveč zapletena s preveč neverjetnimi zapleti, ki se ne razpletejo popolnoma do konca.

trixie stone je štirinajstletno dekle, s katero po treh mesecih srečne zaljubljenosti zapusti ljubezen njenega življenja. sledi depresija, rezanje in želja, trud, da bi fanta dobila nazaj. zgodba se zaplete z njeno izjavo, da jo je fant na prijateljičini žurki posilil. fant trdi, da se to ni zgodilo, oba sta bila namreč pijana in voljna. vpletejo se droge, preveč zaščitniškega očeta ujame temačna preteklost, delavno, pridno, pametno mater, profesorico dantejeve božanske komedije, pa lovi afera s študentom. še dve zgodbi in osebna vidika, ki se vpletata poleg treh glavnih junakov, sta zgodbe jasona, domnevnega posiljevalca, ter detektiva mika bartholomewa, očeta deklice, ki je umrla v prometni nesreči zaradi predoziranja. sedaj pa mora dokazati posilstvo, in možne kasnejše zaplete, ki jih ne izdam. že vidite komplikacije?

še ena lastnost picoultove je njena metaforičnost in globina. vsaka osebna zgodba gre v neverjetne osebne globine, do točke, ko imaš občutek, da ti bo zaradi pritiska razneslo glavo. istočasno v vsem najde prispodobe, vsaka zgodba, vsak znak na cesti, vsak stavek in barva las pripeljejo do istega zaključka: osebna čustva, osebne dileme, strahovi, upanja. to je mogoče glavni razlog, zakaj mi je picoult tako všeč. njeni udarci so globoki, pričakovani, pa vendar te znova in znova presenetijo. istočasno pa to pomeni, da je ne morem brati kadar koli. picoult ti mora pasati, moraš si je želeti, hrepeneti po operaciji na odprtem srcu, biti moraš pripravljen iti v globine in se tepsti s težkimi življenjskimi vprašanji. vmes pa vedno, vedno vzeti si čas za odmor za bolj vesele stvari. da ne bi komu slučajno čisto zares razneslo glave. ali pa bi ostal skrit in zabubljen nekje v omari ter pestoval za vse večne čase polomljeno srce. ker tole življenje res ni nekaj lepega in lahkega, kaj če te ujame?

bottom of page