želim več. želim boljše.

renata salecl - izbira

strokovno, a noro berljivo. toliko za začetek.

renata salecl je filozofinja, sociologinja, zaposlena na inštitutu za kriminologijo (pravna fakulteta), povezana pa je tudi s društvom za teoretsko psihoanalizo (žižek in to). ne vem za druge, lahko pa si predstavljam precej nas, kulturologov, kako segamo z rokami do ms. salecl in si želimo biti vsaj približno tako dobri in početi vsaj približno tako kul in zanimive reči. no njej in njej podobnim. zase vem, da to lahko potrdim brez najmanjšega problema. strokovno torej živi na mojem področju. kljub poznanosti in domačnosti tem, ki jih obravnava s psihoanalitične perspektive, sem bila ves čas presenečena, s kakšno lahkoto se izbira bere. s tem nimam v mislih samo jezikovno, slogovno, itd. ampak ves čas lepo urejenim, jasnim mislim, ki ne prehitevajo, ne skačejo, ne sklepajo in hkrati nimajo bralca za popolnoma nesposobnega. nesposobnega v smislu, če bom izumil novo fensi besedico in jo na pameten način razložil, se lahko pretvarjam, da lahko govorim o 'pravi' znanosti (pustimo ob strani vse tiste, ki ne verjamete v družboslovne oblike prave znanosti. vam priporočam lacana in želim srečo iz vsega srca). izbiro vsekakor absolutno priporočam čisto vsem in vsakomur. ker glede na življenje, pričakovanja, kulturo v svojem najširšem smislu, se bo vsak lahko v njej našel. kljub temu, da govori proti knjigam za samopomoč, je esej prav izvrstna oblika knjige za samopomoč.

izbira namreč govori o tem, kako nam neskončno veliko možnosti izbire ne samo v resnici ne daje svobode, temveč prav obratno - zaradi prevelike izbire se počutimo ujete, tesnobne, nesrečne, in to samo v najboljših primerih. nikoli namreč ni tiste dokončne najboljše izbire. če nič drugega, bo vedno ostajalo nekje v ozadju vprašanje, kaj pa, če je kje še kaj boljšega? poleg očitnih problemov, kot so nenehni nakupi in posledično pomanjkanje denarja in povečanje kreditov (vedno, vedno bo obstajala zimska oprema plašča, bunde, jakne, pončota, recite kakor koli, ki bo boljša verzija te, ki sem jo ravnokar kupila), nesrečne monogamija in tista nesposobnost nekaterih, da se zavežejo samo eni osebi, ne pa ostali samo prijatelji z boljšimi ali slabšimi dodatki. izbira, ki mene prestraši najbolj je ta, da niti jaz nikoli nisem dovolj dobra. vedno bo bolj zdrav način prehranjevanja, pitja kave (ali pač ne, ampak res si ne predstavljam za koga je to dobro), bolj 'pravilna' oblačila moderne, zadnje dobe, pričeska, da sploh ne govorim o 'kakšne obrvi bom pa danes nosila?' pravica do abortusa je postala pravica do izbire, ampak zagotovo ne bi želela biti ženska, ki se mora soočiti s to izbiro, raziskave pa kažejo, da pacienti oboleli za rakom sploh nočejo imeti na voljo različnih vrst zdravljenja, več kot osemdeset odstotkov bi raje videlo, da se za njih odloči zdravnik, strokovnjak, avtoriteta.

to pa je na žalost tudi edini nasvet, ki ga laik lahko potegne iz dobrih sto dvajset strani dolgega dokazovanja, kako nas izbira ne osvobaja, ampak omejuje. laik zato, ker strokovnjak o kulturi se na žalost precej zaveda problemov, in pa tudi tega, da se kot član kulture kulturi težko izogneš, sploh pa ne brez posledic. vendar pa ima izbira neko drugo lastnost, ki je mogoče druge knjige za samopomoč znajo zanemarjati. ko saleclova opisuje občutke, ki nam jih vzbuja izbira, tisto paniko, ne vem kaj, lahko bi vse, torej hkrati nič, mi daje tisti občutek potrditve čustev in občutkov. s tem, ko prizna točno te občutke, pa jih legitimira, naredi veljavne, sprejete, naredi jih ok. sprejme jih, s tem, ko jih sprejme ona pa jih lahko sprejmeš tudi sam. zavedaš se, da nisi edini, da nisi sam v tem, da so vsi na istem. samo da še vedno obstajajo ubogi reveži, ki se ne zavedajo, da trpijo zaradi tistega, kar naj bi jih osvobodilo.

verjamem, da je znanje moč. zavedanje, sprejemanje je tisto prvo, s tem pa tudi glavno, kar v bitki s tem divjim obdobjem potrebuješ kot potrebuješ meč, ščit in znanje, kako ga vihteti, če hočeš premagati zmaja, osvoboditi princeso. ali kogar koli že hočeš.