obdobje davincija

d.s.merežkovskij - leonardo da vinci

dobre biografije je težko najti. ne le zato, ker se od njih pričakuje, da so točne in resnične, morajo se tudi lepo brati, povedati morajo dovolj konteksta, da razumemo, hkrati pa ne preveč, da ne izgubijo rdeče niti, ki je glavna oseba zgodbe. merežkovskij je stara šola, ruski pisatelj, pesnik, filozof, literarni kritik, devetkratni nominiranec za nobelovo nagrado za književnost, živel je med 1866 in 1941. njegova biografija o leonardu da vinciju je bila menda precej všečna sigmundu freudu, ta pa je o velikem umetniku spisal eno najbolj slavnih psihobiografij (najdete jo v spisih o umetnosti). s tem velikim delom bom prišla še v zelo tesne odnose, samo logično je, da berem, kar je bral freud. brala sem zvesto, počasi, bila sem superpozorna, iskala sem vse mogoče podatke, ki bi lahko zanimali freuda, iskala povezave med enim in drugim delom, hkrati pa brskala po spominu za vsem ostalim, kar vem, med drugim sem ves čas imela v glavi serijo da vincijevi demoni. ki je noro dobra, ni pa med bolj točnimi na svetu. skratka. se zna zgoditi, da je bil ravno moj pristop kriv precej hudega, poleg tega rusi niso ravno na vrhu mojih najbolj priljubljenih klasikov (francija zmaga brez najmanjšega dvoma in izjeme).

merežkovskijev leonardo da vinci ni biografija kot bi pričakovala. ne gre namreč po kronološkem vrstnem redu, niti si ne prizadeva prikazati celotnega življenja. dve knjigi po dobrih tristo strani se namreč precej široko osredotočita na krajše obdobjih tam-tam desetih let, ko je umetnik imel že petdeset plus let. vmes normalno zgodbi na pomoč priskočijo kakšni dobri stari spomini, med drugimi slavno srečanje s kraguljem (ali je res bil kragulj je do dandanes odprta uganka). s široko osredotočenostjo na določeno obdobje pa mislim na dejstvo, da vmes izvemo marsikaj o drugih velikih, boljših ali slabših, možeh tistega časa. kakšnega časa! alonzo medici krasni je umrl pred našim obdobjem, vendar sta en in drugi živela hkrati. krištof kolumb in odkritje amerike, vendar se ta dogaja na drugi celini in torej ni najbolj zanimiv podatek za zgodbo. nicolo machiavelli, da vincijev dober prijatelj in sem in tja neke vrste sodelavec. papež aleksander vi borgia, veliki razuzdani papež in vsi njegovi otroci, naprimer cesare borgia, prvi umre nekje sredi našega obdobja, drugi je tik pred tem šefe našega velikega umetnika. na hitro spoznamo sandra botticellija, malo bolj v podrobnosti pa michelangela, da vincijevega velikega tekmeca, nekje vmes rafaela. celo poglavje je namenjeno monni lisi giocandi. obdobje biografije se konča s smrtjo velikana.

leonardo se v sami zgodbi ne razvija in ne spreminja, vedno je isti, vedno je otožen, zamišljen, v skrbeh, mil, nežen in prijazen. tih, introvertiran. široko zajeto obdobje razočara, če bi bralec pričakoval, da bo izvedel marsikaj zanimivega o življenju do danes enega največjih mislecev in umetnikov. če bralca zanima italija, milano, firence, rim na preseku petnajstega v šestnajsto stoletje, potem sploh ni problema. da vinci v svoji biografiji namreč pogosto sploh ni omenjen tudi po celo poglavje, niti se ne povezuje nujno z dogajanjem, dobimo samo ogromno količino večkrat nepotrebnega konteksta. freud je bil radovedno bitje, poleg človekove psihe so ga blazno zanimale tudi druge kulture, drugi časi. sedaj trdim že iz svoje roke, ampak mogoče, samo majčkeno mogoče, je bilo freudu delo všeč, ker da vincija velikokrat prikazuje kot v svojem času narobe razumljenega in nesprejetega genija. meni zveni znano in, ne da bi hotela analizirati velikega psihoanalitika, ampak mogoče je en v svojem času večkrat nerazumljen in nesprejet mučenik prepoznal samega sebe. naprej pa vsi vemo, ne?

de te fabula narratur.