j.k.rowling za odrasle #2

robert galbraith - sviloprejka (cormoran strike)

čeprav je moj trenutno-berem seznam veliko predolg za moje lastno dobro, sem rezervirala nadaljevanje detektivk o cormoranu striku preden sem se zavedla, kaj sploh počnem. ko sem jo enkrat imela v roki, sem spustila vse ostalo in jo prebrala precej hitro. najprej počasi, zadnjih tristo strani v enem dnevu. ker je tako dobra.

prvič. očitno se robert galbraith ne boji umazati rok. zločin je bolj na ogabni strani kot ne, izbor besed ni kaj zelo selektivno občutljiv. verjamem namreč v eno stvar. če že pišeš o temi, se je nikar ne boj. in galbraith je izredno pogumen.

drugič. najde se precej odličnih lastnosti rowlingove, kot so imena. se spomnite imen v harryju? sviloprejka nadaljuje v to smer. v to vključujem tako osebna imena, kot magična imena. v harryju so magična imena imena vseh čarobnih stvari - tistih pijač, igrač, urokov. v sviloprejki so magična imena fikcijska imena literarnih bolj ali manj dobrih in slabih junakov. ime knjige je povezano z naslovom najnovejše knjige pogrešanega owen quina, avtorja izzivalne in šokantne bombyx mori. latinsko ime za sviloprejko. v njej nastopajo junaki kot so rezalec, epicena, bombyx mori, phallus impudicus, itd. magična imena. poleg tega pa spet nastopajo tisti tipični zlobneži, malo bolj komplicirani od povprečnega krivca, brihtneži in superjunaki z dobrimi zvezami, ne smemo pa pozabiti na dekleta, ki odstopajo od povprečja, ne zaradi svoje zunanje lepote ampak sposobnosti in lastnosti, ki se od glavne junakinje sicer pričakujejo, ne pa nujno tudi dokažejo. robin naprimer je daleč najboljša voznica avtomobila, vključno z vojaško usposobljenimi šoferji, tistimi, ki morajo z jeklenimi konjički bežati za lastno življenje.

primer pogrešanega quina je precej zapleten vozel, mogoče že preveč. ni mi bilo prav veliko do tega, da bi odkrila krivca (ves čas sem samo upala, da ne bojo krivi kar vsi, to bi bilo čisto preveč agatha christie). veliko več mi je bilo do tega, da cormoran zmaga, posledično najde krivca, ampak važno je bilo, da zmaga. šokantno, vem, na koncu mu uspe, s pomočjo prijateljev seveda, tista proteza namesto noge mu res ne služi najbolje.

v nadaljevanju končno spoznamo tudi matthewa, robininega zaročenca, srečamo ga skupaj s cormoranom, ko robin končne uspe dva velika moška ega spraviti v isti prostor brez samega uspešnega izgovora. brez slabe vesti priznam, da sem padla na galbraithove limanice in res komaj čakam, da ne bo več zaročenec. po besedah samega cormorana: bedak.

če nič drugega je delo sijajna vključitev, in izključitev, bralca iz sveta londonske, ali raje britanske, visoke, višje, najvišje srenje. svet fevdalcev in podložnikov mogoče na papirju ne obstaja več, ampak na otočju se praksa vsekakor izvaja. po eni strani me vleče, normalno me razganja od radovednosti živeti v pravem gradcu, ki bi bil v lasti družine z rodovnikom daljšim od slovenske zgodovine, po drugi strani so prikazani kot noro odbijajoči snobi. čeprav, kaj pa vem, mogoče je v sloveniji isto, samo da še nisem imela priložnost spoznati vseh ostalih svetov in je moja srenja vse, kar poznam?

rowlingova ni ustvarila magičnega sveta samo na hogwarts šoli, tudi ta, malo bolj resničen, ji gre kar dobro od rok.