poskus zgodovine kranjske: hvala

anton linhart - poskus zgodovine kranjske in ostalih dežel južnih slovanov avstrije 1&2

poskus zgodovine kranjske me vedno najprej spomni na nesrečen ustni izpit na faksu. tema: slovenska zgodovina. prvo vprašanje: nekaj v zvezi s slovensko knjigo, itd. skratka, padem notri, dalmatin, njegova biblija in jaz smo najboljši prijatelji, lahko bi govorila o tem do onemoglosti. na mojo žalost je profesor iskal točen naslov točno določene knjige, s svojimi komentarji pa mi ni pomagal pri iskanju tega naslova. komentarji so bili izrečeni namreč v stilu: lahko poveš tudi nemški naslov, samo da vidim, da veš, katero knjigo imam v mislih. hahahaha, joj, pa ravno nemščina, moja šibka točka. kaj pa če mi vi poveste nemški naslov pa bom genialno prevedla v slovenščino? ah ne, ne, tega ne morem, kaj, ti gre svahili kaj bolj od rok? od te točke naprej sem ga samo malo čukavo gledala in nadaljevala skozi mučni pogovor (kot zaprisežen introvert sem normalno tudi zaprisežena sovražnica ustnih izpitov. daj mi esej in pišem zlato desetko. čeprav mogoče ne na temo slovenske politike, bljah). skratka. konec zame uspešno opravljenega izpita je bil malo bolj srečen tudi zato, ker sem sebi in drugim dokazala svojo teorijo. starejša kot je zgodovina, bolj obvladam, mlajša kot je zgodovina bolj sem mala izgubljena ribica. linhart še gre, politične stranke med svetovnima vojnama v sloveniji je večja nesreča.

prebrati poskus zgodovine kranjske je bil torej moj osebni cilj že zato, ker bi morala vedeti odgovor na vprašanje, pa so bili namigi res zanič, da antropološki/etnoloških/kulturoloških razlogov sploh ne omenjam. prebrala sem jo, kljukica.

in bila v veliki meri pozitivno presenečena. poskus zgodovine kranjske je, kot je opazno v naslovu, sestavljen iz dveh knjig. prva je bila bolj podobna pričakovanjem. opisi enega vladarja, pa drugega, pa enega ljudstva in drugega, vsi so se borili, vojskovali, upirali, zatirali drug drugega. ko rečem vsi, imam v mislih seznam vseh malih ljudstev, mnogo od njih tako malih in nepomembnih, da v kroniko šolskih učnih ur zgodovine sploh ne pridejo (tudi do nesrečnega zgodovinskega predmeta na fakulteti). iskreno povedano, čez petnajs strani naštevanj cest in njihovih dolžin sem kratko malo poletela. poleg tega je na seznamu tudi spisek večinoma rimskih vladarjev, ki so na takšen ali drugačen način prevzeli vlado nad slovenskim ozemljem. slovensko ozemlje v linhartovem opisu je mnogo večje od današnje majčkene slovenije, niti ne govori o sloveniji temveč kranjski. drugi pojmi, ki pa se pokrivajo delno, nekje bolj, drugje manj. v knjigi številka dve se avtor osredotoči na noro podrobno etnografijo slovenskega/vendskega/kranjskega/slovanskega (južno-slovanskega) naroda. glavnina opisov se vrti okoli gorenjske in alp (glavno mesto je celovec), velikokrat pa omenja druge narode balkana, hrvatov, srbov, albancev, precej me je razveselilo opis term v laškem (ah ta zelena lepota!) v podrobnosti gre vse do oblek, verovanj v različne bogove, mečevanja, opis zunanjosti (bolj rdečelasi, bolj pristni), tradicij. rdeča nit analize je lingvistična perspektiva, ves čas brska po besedah, njihovih izvorih, s tem pa dokazuje, kaj je 'pristno domače' in kaj sposojeno. mimogrede omenja tudi svojo teorijo o skupnem izvoru evropskih jezikov, slovenski jezik naj se ne bi razvijal iz nemškega, temveč sta oba nekoč bila en jezik, sčasoma pa se razvijala vsak v svojo smer. enako velja za druge evropske jezike. v drugi knjigi je etnolog v meni plesal divje vesele kranjske plese.

glede na dodatek, linhartova doba, misel in delo, ki ga je napisal fran zwitter je moral biti linhart zanimive sorte možak in prav z največjim veseljem bi ga spoznala. čeprav je v določeni meri, vsaj na začetkih, konformistično sledil pričakovanjem, je sčasoma postajal vedno večji upornik. iz bodočenega duhovniškega zapriseženca je postal nadzornik šolstva na gorenjskem, vpeljal ogromno sprememb in se za še več sprememb trudil do točke, kjer si komaj predstavljam, kako je vse skupaj sploh dohajal. verjetno ne potrebujem omenjati, kako so bile vse to spremembe na boljše. linhart je iz privrženca cesarja jožefa ii, sina marije terezije (tiste, ki je v šenčur vpeljala naš ljubi krompir), postal upornik z razlogom. hvale cesarju so se prenehale, v zameno pa se niso začele kritike, temveč hvala slovenskemu narodu. poskus zgodovine kranjske je je poln. slovanov je v avstrijski državi toliko, da bi mi morali biti glavni in ne drugi. kranjci so ponosni, pridni, marljivi, svobodni ljudje. vse njihove slabe lastnosti so nastale zaradi prisile - če kradejo, je to zato, ker nimajo druge možnosti. če se borimo, je to zato, ker nam drugi hočejo vzeti zemljo, ta je nehvaležna v mrzlih gorah, vendar je naša.

poskus zgodovine kranjske me je naredil ponosno in mi zaluštal malo bitke s tistimi sosednimi tujci, ki me hočejo zasužnjiti. poskus zgodovine kranjske me je na vsaki strani presenetil s slovensko besedo, npr. kolach, ki je obstajala leta 600 (!!!). poskus zgodovine kranjske mi je pokazal, kako zares daleč sežejo moje korenine, in to me je prizemljilo. hkrati pa je poskus zgodovine kranjske dokazal koliko sprememb, selitev, koliko ljudstev se je premešalo, kaj vse je ta naša zemlja doživela, kako smo si različni in hkrati enaki. poskus zgodovine kranjske lahko vsakemu slovencu da vedeti, da je pomemben, bolj pomemben kot mu drugi narodi hočejo priznati. vendar vsakega slovenca omejijo v veliko sliko, kjer ni eden pomemben, temveč vsi.

rada bi si zamišljala, da sem dojela linhartovo glavno sporočilo. ne le poučno o zgodovini, tudi borbeno proti vsem, ki nam to zgodovino hočejo vzeti. bolj kot razmišljam, bolj si ga prav zares želim spoznati.