gori, gori, povsod gori

celeste ng - little fires everywhere

little fires everywhere bi morala biti moja kindle knjiga meseca novembra, pa so se stvari zavlekle. na žalost. ampak tukaj je, končno! to delo sem si izbrala, ker je težko spremljati katero koli (tuje, ne slovensko) bralsko družbo, ne da bi povsod, ampak res povsod srečevala tole delo. med drugim je dobila cel kup nagrad, vključno z goodreads 2017, ki je samo slučajno in čisto po nesreči moja najbolj obiskovana spletna stran.

celeste ng je noro oboževana ameriška pisateljica, little fires everywhere pa je njen drugi roman (prvi je everything i never told you, ne poznam, je pa dobila vsaj toliko nagrad in občudovanja kot little fires, če ne še več. dekle je povsod). normalno bom prebrala obvezno prebrala vsaj little fires, ne moreš biti bralec, če ne poznaš vsaj osnovnih zgodb, ki jih pozna večina drugih bralcev. začela sem jo brati pazljivo, pričakovala sem visok nivo stila, zanimivo, zapleteno zgodbo, kjer se izkaže, da ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled. pazljivo branje torej, in ne navdušeno, previsoka pričakovanja in preveč oh-in-ah so nekaj, na kar se gleda sumničavo, ne kar tako. povrhu vsega pa moram biti polna predsodkov in priznati, da ameriška dela hitro dobijo veliko več pozornosti, kot bi si sicer zaslužila. imeti na tisoče oboževalcev je enostavno, če te obkroža polovica vsega zahodnjaškega prebivalstva.

zgodba little fires everywhere govori o dveh družinah in njunih predvsem ženskih pripadnicah, ki se srečajo v istem kraju, shaker heights v ohiu. shaker heights je tiste vrste načrtovano mesto, kjer praktično potrebuješ dovolilnico za vstop in je dobesedno svet zase. kjer je vsako drevo, trava, koš za smeti in prehod za pešce načrtovan stoletja v prihodnost. s svojimi prebivalci živi v večnem, idiličnem statusu quo. tam živi družina richardson, mati elena, z možem in njunimi štirimi najstniškimi otroci - sinovoma tripom in moodyem ter hčerkama lexie in izzy. v najem oddajajo dvostanovanjsko hišo, zgornje nadstropje gre novima najemnicama mii warren in njeni hčerki (spet najstnici) pearl. ker življenje nikoli ne gre po naših načrtih, normalno hitro naletimo na probleme. med drugim izvemo o precej zapletenih, moralno in legalno spornih razlogih za nenehno selitev in zadržano življenje warrenovih deklet, ki končno spleteta odnose z drugimi živimi bitji, richardsonovimi. moody in pearl postaneta prijatelja, moody se v pearl noro zaljubi, vendar ni prave sorte fanta. pearl se zaplete s tripom, lexie prezgodaj odraste in spozna, da življenje ni tako perfektno, uspešno in poslušno njenim načrtom, kot je verjela celo svoje slabih dvajset let dolgo življenje. izzy, večna uporanica, pa v mii končno najde vzornika, ki je ne zatira, temveč njeno strast po uporu in spremembah podpira. na poti srečamo vprašanja odgovornosti odraščanja, soočamo se s smrtjo brata, najstniško nosečnostjo, nadomestno nosečnostjo, novorojenčkom, ki ga naša trenutna situacija niti približno ne more vključiti, kaj šele zanj poskrbeti, istočasno pa obstaja toliko družin, ki si otroka želijo, pa ga zaradi enega ali drugega razloga ne morejo imeti. če verjamete ali ne, se vsaka od teh zgodb dogaja drugi literarni osebi. ves čas se srečujemo med enim in drugim načinom življenja - načrtovano, umirjeno, konsistentno. faks, ljubezen, služba, poroka, hiša, otroci. ali pa umetniško, bolj svobodno, kjer je delo za zaslužek postranska obveznost, nujnost, ki jo moramo opraviti v minimali z namenom plačevanja najemnine in nakupovanja hrane. kakšni so plusi enega in minusi drugega? katero je boljše?

veliko težkih zgodb, vsaka zase bi bila dovolj, da bi nas čustveno ohromila vsaj za tistih nekaj ur potrebnih za branje. stiskanje koša, ki je slonelo predvsem na osebnih izkušnjah, za razliko od doživljanja smrti warrena, miinega brata, nisem doživljala v nobenem drugem primeru. težko bi mi moralo biti ob zgodbi bebe, ki je ostala sama v tuji deželi (je kitajka), noseča, potem z dojenčkom, za katerega ni znala, niti ni mogla poskrbeti. ni imela dovolj denarja, in ni imela dovolj časa, ker ga je večino porabila za tisto nekaj malega denarja, kar ga je imela. težko bi mi moralo biti ob zgodbi ryanovih (več o tem si preberite sami), o mii, ko je, podobno kot bebe, ostala sama z dojenčico. težko bi mi moralo biti ob zgodbi para, ki se je več kot deset let trudilo spočeti, dobila pa nista nič drugega kot sedemkratne bolečine ob izgubi nedonošenih otročkov.

in to je tisto, s čimer se strinja kar nekaj goodreads bralcev, kljub dobrim ocenam in pohvalam. stil pisanja je grozljivo počasen - zato je verjetno trajalo več kot samo nekaj ur za tistih nekaj strani. ob vseh teh dramah človek pričakuje, no, dramo. napetost. čustvenost. grizenje nohtov, robčke nekje na dosegu roke. noup. nič od tega. poleg počasnosti tempa, se je ngova osredotočala na opise, opis tega, opis onega. čustvenost, bolečino, strah, obžalovanje. ko to opisuješ, je kot bi razlagal vic. izgubi ves pomen. včasih moraš nehati opisovati in samo povedati.

kljub zanimivi zgodbi, in kljub vsem potencialu, mi zgodba pove veliko premalo.