temna stran katarze
jo nesbø - sin
v memento umori lahko preberemo o marsikakšnem razlogu, zakaj so nam všeč detektivke. sicer se popolnoma strinjam z ugotovitvami, je pa res, da so teorije stare. danes bi rada dodala novo teorijo.
dejstvo je, da je nesbø daleč najboljši od vseh na planetu (ali kot menda pogosto rečem: najboljši v zgodovini človeštva ever), da sem en veliki grupie fan, ki kriči in skače in napol joka od sreče ko končno v roke dobi naslednjo nesbøjevo knjigo. hkrati pa se zavedam, da je to samo moje skromno mnenje. tako močno zacementirano in zagotovljeno, da mi je popolnoma vseeno, če se strinjate ali ne. vsakemu svoje, meni pa veliko nesbøja. kaj ima to veze s katarzo? ravnokar sem brala najnovejšo v slovenščino prevedeno delo, sin (originalno sønnen), ki nima najmanjše veze s harryjem holem, ampak je popolnoma samosvoja in neodvisna, kljub temu odlična, krvava, ogabna, napeta, da te zadane, privlačna in odbijajoča, vse v enem. oslo naredi za sanjsko lokacijo, kjer se stvari res dogajajo, pa kaj, ko se tam dogajajo tudi podkupovanja pokvarjenih policistov in je narkičev, džankijev, preprodajalcev, mafijcev idr. vseh teh je več kot je normalnih ljudi. kot omenjeno, med branjem napete zgodbe, ugotavljam in razmišljam, nesbøja poznam dovolj, da bi lahko napamet govorila, kako se kaj razvije zgodba (mimogrede, obstaja norveški film - headhunters, narejen po nesbøjevi knjigi, kjer se režim in hihitam, grizem nohte in je vsak drugi komentar iz mojih ust: klasični nesbø.) vse do zadnjih petdeset strani sem navdušeno zavzdihovala tudi med sinom. klasika. valda je vse ogabno in trapasto in ni nihče samo dober in nihče samo slab in vsi so nekaj pokvarjeni in nekaj skrivajo. potem pa pride veliki finale.
katarza. oziroma njena temna stran.
kjer ne jočem, ampak divje iščem, kdo je kdo. razmišljam, ugotavljam, prebavljam vsako besedico, iščem namige. ko jih odkrivam, počasi, enega za drugim, se mi vsakič znova za malenkost ustavi svet, postane mi malo bolj jasno. na koncu pa še vedno padem na rit ko ugotovim, kateri od mojih treh osumljencev je kriv. vsi vemo, da tisti, ki je najbolj očitno pokvarjen, grd, sumljiv, ni nikoli glavni krivec. okej. potem je na vrsti najbolj zahrbtni, tisti, od katerega pa prevar zares ne bi pričakovali. potem glavni, dobri junak. potomec, hči, ki maščuje svojega očeta iz takšnega ali drugačnega razloga? kari, resno? skratka, glasni izdihi, komentarji, kletvica ali dve, vse to za lep zaključek branja. kljub temini, tavanju, presenečenjih - klasični nesbø.
zato ljudje beremo detektivke. ker ugotavljamo, razmišljamo, vsako dejstvo ni podano na pladnju, smo živčni, nervozni, ujeti v neznanko. včasih je lepo ne vedeti. in ne vedeti je glavna lastnost dobre detektivke. moment katarze pa je v točno določenem trenutku, tik preden izveš whodunnit, ko veš samo to, da ubistvu nimaš pojma. ne vedeti je osvoboditev.
*
sin govori o, no, sinku lofthusu, tridesetletnemu zaporniku, odvisniku in spovedniku vsega zapora. dokler med neko izpovedjo ne izve resnice o samomoru svojega očeta, razloga za smrt svoje matere in lastnega zdrsa v sam prepard. takrat fant dobi v roke razlog za življenje, uide iz zapora in se poda na maščevalski pohod proti vsem kriminalcem in bad boyem druge vrste. glavni cilj pa je ujeti krta, podkupljenega policista, tistega resničnega, zdaj ko ve, da to na koncu vseeno ni bil njegov oče. drugi junak zgodbe je simon, inšpektor na lovu za morilci, mož žene, ki je na tem da oslepi, in prijatelj aba lofthusa, sinkovega očeta. temačno podzemlje osla, ki se sooča s sinkovo skorajda božansko nedolžnim pogledom in kot-da-bi-ves-čas-bral-pravljico mehkim glasom. ni za mehke po srcu.