ko vzhod sreča zahod
c.g.jung - rdeča knjiga
jung je bil posebne vrste človeka. obstajajo tisti, ki ne vejo nekaj veliko o njem, tisti, ki so njegovi zapriseženi ljubitelji in občudovalci, ter njihovi nasprotniki, pogosto freudovci, ki so ne tako zelo prepričani ali pa ga kratko malo sploh ne prebavljajo. sama stojim z levo nogo na ljubiteljski strani in desno na 'niti ne', s skeptičnim, čudno spačenim obrazom, stisnjenimi ustnicami, očmi in na trenutke visoko pod nebo dvignjenimi obrvmi. kot freudian se večkrat nagibam na desno. jung je samo čudaško zmeden, v prid mu štejem samo sposobnost odprte glave. še vedno je čudaški.
živel je med 1875 in 1961, švicar, freudov učenec in nekaj časa, vse do velikega prepira (glede sanj, če smem dodati) smatran za učiteljevega naslednika. pripadnik psihoanalize z asociacijami, znan predvsem po pojmih 'kolektivno nezavedno' in vpeljavi mandal na zahodna tla, njegova 'specialiteta' je shizofrenija - raziskoval in dokazoval je, da zmedeni govor (videnja, glasovi, kar dela shizofrenijo shizofrenijo) pravzaprav ima smisel bolniku, lahko se ga/jo razume n do neke mere pozdravi. eden izmed razlogov, zakaj ga mnogi strokovnjaki ne marajo, je povezan z njegovo nesposobnostjo upreti se transferju - navezavi pacienta na psihoterapevta in kontra-transferju - navezavi psihoterapevta na svojega pacienta. ali drugače poznano kot, rad je ljubimkal s histeričnimi in nevrotičnimi pacientkami, polnimi travm o očetih iz otroštva, itd. sploh ne ok. v zahodno strokovno psihološko področje je vpeljal nekoliko bolj 'vzhodnjaški' pogled (naprimer, 'vzhod' si želi vpogleda v nezavedno, to je pogosto rešitev, medtem ko 'zahod' na nezavedno gleda kot na veliki bavbav poln problemov, do katerega se pristopa izključno le pod nadzorom specialista). sem spadajo mandale - hinduistična simbolna koncentrična rožica, ki skupaj z meditacijo omogoča potopitev v nezavedni svet celotnega kozmosa in s tem do spoznavanje samega sebe. zato mi je všeč. jung je velikokrat priznal, med drugim o tem lahko beremo tudi v spomini, sanje, misli, o videnjih. sredi belega dne je v popolnoma budnjem spanju namreč videval marsikaj. rdeča knjiga daje velik poudarek točnom tem videnjem. to je ta zmedeni del. kot religiolog sem odprte glave, kot ljubiteljica psihoanalize, se sprašujem, zakaj ga niso obdržali na opazovanju po koncu delovnega mesta.
*
rdeča knjiga se do pred kratkim še neobjavljeni (dnevniški) spisi/zapisi (2009), jung naj bi družino izrecno prosil, naj jih ne objavijo po smrti, hkrati pa jih je urejal in delno objavil z namenom razdeliti jih med redke prijatelje in študente, za katere je smatral, da ga razumejo, posledično pa bodo razumeli tudi te spise. in ga pohvalno vzpodbujali k izdaji. spet tisti mešani občutki. s tem v mislih naj dodam, da so spisi nedokončani, da je ogromno opomb pod črto, ki ponujajo dodatno razlago, dodaten prečrtan tekst, spisom pa so priloženi tudi dodatki.
slabih 600 strani čudovite knjige vsebuje dobrih 100 strani uvoda, razlag, življenjepisa urednika z imenom sonu shamdasani, ki bi verjetno lahko bilo manj zmedeno. nikakor se nisem mogla znebiti občutka, da mora ves čas braniti zapise in tista videnja, jih dokazovati, podpirati z mnenji drugih uspešnežev in jungovih prijateljev. na žalost je imelo kvečjemu ravno nasproten učinek.
zapisi se berejo hitro, so, iskreno povedano, zelo zanimivi, vendar v svojem svetu. primerjam jih lahko s knjigo psi, duhovno popotovanje z ogromno religijskega pridiha (nisem je skončala, ni in ni šlo). hkrati jih lahko vržem v isti koš kot preroke stare zaveze, eno najslavnejših videnj je bilo tik pred prvo svetovno vojno, napoved mraza, teme in rek krvi. pravzaprav se ima jung pogosto za preroka, ki ima videnja, na poti srečuje različne modre može, jih spreminja v fantazije, bogove. za boljše razumevanje je vsekakor dobro vedeti, da je bil njegov oče pastor, protestantski duhovnik (khm, khm, travme, otroštvo, očetje itd.)
jung je bil očitno odličen znanstvenik, ki se je rad potapljal v duhovno, misteriozno, izkušal, sanjal, doživljal, imenujte kakor hočete. nasprotna stran kovančka novih religijskih semi-self-help gibanj, kjer se duhovno skuša podpreti z znanstvenimi fizikalnimi dokazi. v tem primeru mi je vseeno veliko bolj všeč jung, in kljub spačenemu obrazu se bom vračala. če ne zaradi radovednosti pa zato, ker je sovražnike dobro imeti blizu.
vsekakor nujno branje, ampak z možgani na on.