prvič in zadnjič

james patterson - 1. umor

patterson, avtor toliko različnih knjižnih serij, da jih je nemogoče prešteti na eno roko. ali jih sploh prešteti. zares sem iskala točno številko, pa sem se izgubila, v prvem stavku biografije je naštetih sedem. serij. vsaj ena od teh serij ima več kot 20 del. še več, patterson je trenutno zapisan v guinnesovo knjigo rekordov kot pisatelj, ki mu je s svojimi deli uspelo največkrat prodreti na lestvico new york times bestsellers. če sem za stephena kinga rekla, da knjige piše po tekočem traku, je patterson izumil pravo tovarno. to povem s pridihom nesprejemanja - mala ptičica mi je namreč povedala, da svojih del ne piše sam, temveč uporablja ghost writerje. dobro za njih, lahko pišejo, se preživljajo s pisanjem in so izdani, ampak slabo za pattersona. če že delaš tovarno, vsaj naredi tovarno kot se spodobi. kljub temu sem se odločila, da se vržem v vsaj dve seriji, klub preiskovalk umorov (women's murder club) in alex cross. k tej odločitvi me je malo pregnalo zanimanje in želja, da spoznam čim več različnih avtorjev, odnose pa nadaljujem glede na to, koliko so mi ti avtorji všeč. drugi, večji razlog pa je ta, da patterson uči pisanje v že prej omenjenih masterclassih (približno sedem ur dolgi kolekciji videov z navodili, intervjuji, analizami, nasveti, praktičnimi feedbacki drugim 'učencem', itd.). normalno bom pobrskala po možgančkih tako uspešnega pisatelja, in za to priložnost bi rada bila bolje pripravljena. zato - dve seriji.

prva na seznamu je 1.umor, prvi del knjižne zbirke o ženskem klubu raziskovalk umorov. na žalost ne vem kje začeti. ideja zgodbe, ideja kriminala - umorov, krivca, glavnega osumljenca, niti ni slaba. stil pisanja... povprečen, z malo slabšim prevodom. tisto, kar me je pa res razočaralo, pa ni informacija ampak način podajanja te informacije. nekaj, kar bi me prej mogoče samo motilo, je zdaj postalo rdeča nit - hvala lepa, aaron sorkin. sorkin se v svojem masterclassu ne ukvarja s tem, kako ustvariti zanimive like, največ se ukvarja s tem, kako razvrstiti informacije. kdaj poveš kaj in kako.

sorkinova pravila:

prvič - bralec ni neumen in bralec ni len.

drugič - bralec lahko ve samo toliko, kolikor mu poveš. avto ne more zapeljati v koruzno polje, če se prej ne pelje ob koruznem polju. namigi se morajo navezovati na že znano dejanje iz preteklosti, sicer niso namigi.

tretjič - ne govori o stvareh, ki za zgodbo niso važne. ne opisuj oblačila v največje detajle, če v nadaljevanju zgodbe to ni važno. primer: dekle je oblečeno v rdečo obleko, dekle ugrabijo, kasneje poročajo, da je nekdo nekje našel dekle v rdeči obleki. gotcha. če dekle obleče rdečo obleko in se naslednja scena zgodi tri tedne kasneje, je rdeča obleka popolnoma nepotreben dodatek. seveda to ne velja v primeru igranja dumasa, drugače znanega kot, plačan sem po številu besed.

četrtič - v zgodbi mora vedno obstajati nekdo, ki ve toliko, kolikor ve bralec. lahko je več oseb, lahko je ena. preko dialoga s to osebo bralec pridobiva informacije.

mimogrede, sorkin je blazen oboževalec dialogov, kar je zanimivo, glede na to, da piše scenarije za filme, ki so vizualna umetnost.

patterson poruši vsa pravila. ne da so ta pravila sveta in enaka za vse, očitno nekaj že dela prav. kot zvesta privrženka sorkina pa moram pattersona vsaj malo raztrgati.

prvi umor nam predstavi inšpektorico lindsay boxer, glavno pobudnico in voditeljico skupine žensk, ki so vse odlične na svojih poljih delovanja/službovanja, vendar so ženske in zato sekundarne nesposobnim moškim in njihovim nadrejenim položajem. ob detektivki obvezno nastopajo forenzična patologinja claire, pomočnica okrožnega tožilca jill in novinarka cindy. s skupnimi sestanki ob margaritah si izmenjanjo informacije, si zadajo načrte, nato pa vsaka s svojim super znanjem ločeno od uradne preiskave raziskuje umor treh novoporočenih parov - neveste so še vedno v svojih poročnih oblekah. philipa campbella, glavnega krivca, spoznamo že na prvih dvajsetih straneh, normalno pa se nekaj malega še zaplete. med drugim detektivka lindsay bije bitko s smrtno nevarno boleznijo, pravzaprav dobi štiri tedne pred nujno hospitalizacijo. kljub temu ji je dovoljeno delati, ljubimkati cele vikende in skakati celo v druge zvezne države, kjer se zgodi umor enega od parov (moj kriminalistični piflar je samo noro zmeden, zakaj bi lokalna policija delala na primeru, ki je v polni pristojnosti fbi??!)

nazaj k čudaškemu vrstnemu redu informacij in prekršenim pravilom:

- čeprav poslušamo zasliševanje prijateljice ene od žrtev, kjer se čez kakšne tri strani ponavlja eno in isto vprašanje, se kasneje v zgodbi vseeno odkrijejo informacije, ki naj bi prišle iz tega dialoga in se jih v resnici nismo niti dotaknili.

- lindsay je ločenka, namesto da bi izvedeli, kako je to škodovalo njeni samozavesti in predvsem zaupanju v druge moške preko njenih dejanj in besed s prijateljicami, nam lindsay to kar direktno pove. poglavja, kjer je ona glavna oseba, so namreč pisana v prvi osebi. lindsay reče: ločitev z besedami: ne morem ti povedati zakaj, ampak preprosto ne morem biti več poročen s tabo, jo pusti tako ranjeno, da sedaj namenoma odvrača vsakega moška in nikomur ne more več zaupati. logično. samo to sporoči preko pogovora s claire, če se že stiskamo, jokamo in slinimo skupno zaradi tistega seksi novega partnerja. mogoče bi bilo boljše namesto uvoda v novo poglavje. vsaj počutila bi se, kot da nisem tako zelo nebrihtna in lena.

- moj najljubši stavek pa mora biti čustveni izbruh glavnega osumljenca, ko na lindsay meče goro žaljivk, vse povezane z ženskim spolnim organom. cel odstavek jih je, nekako pa mu (pozor, moški!) vmes uspe vrniti opombo, da je oblečena v cenen jopič znamke gap. se zna zgoditi, da se motim, ampak po mojih izkušnjah moški težko opazi znamko oblačil, še posebej sredi aretacije zaradi večkratnih umorov. ta zadnji zagotovo spada pod popolnoma nepotrebno dodajanje besed in precej bedno uničenje scene, ki bi morala biti divje napeta.

močno upam, da bodo moški liki odigrali drugo vlogo. še vedno pa komaj čakam pattersonov masterclass. s samo majčkenim škodoželjem.