moč strasti in vztrajnosti

angela duckwort - predanost

angela duckworth je doktorica psihologije, ki že na samem uvodu pove, da je za svoje strokovne uspehe dobila priznanje, nagrado, štampiljko pohvale s strani ostalih doktorjev psihologije združenih držav amerike - mcarthurjevo štipendijo. kar je precej velika vsota denarja, temeljila pa naj bi na predlogih 'sovrstnikov', ne pa na predlogih in glasovanjih kakršne koli komisije. angela duckworth je načeloma dokaj mlade sorte znanstvenica, zelo strnjeno različico vsebine knjige predanost pa si lahko ogledate tudi preko ted govora. predanost je delo, ki po mojem mnenju hodi po tanki meji samopomoči in strokovne psihologije. strokovne zato, ker se duckworthova vrti okoli raziskav, testov, vmes vrže kakšen vprašalnik ali dva, nekaj je celo grafov. vendar globoko v psihologijo ne zaide. na žalost ubistvu ostane na nivoju uvoda, celoten namen je spodbuditi bralca (v epilogu celo sama omeni, da je to njen način peljati vsakega bralca na kavo in mu razložiti pot do uspeha v življenju na vseh področjih). predvsem pa predanost govori o ameriških sanjah: če dovolj dolgo in dovolj močno garaš, lahko dosežeš vse, kar si želiš. ta stavek je prikazan kot resnično, strokovno, izmerljivo dejstvo na tisoč in enem primeru. knjiga je hvalospev vsem američanom, ki jim ni bilo postlano z rožicami, pa so z garanjem in predvsem vztrajnostjo prilezli na sam vrh vrha.

vsekakor se mi trma in predanost nečemu zdi pomemben dejavnik, če hočemo v življenju doseči kar koli, vendar imajo duckworthine teorije dovolj lukenj, da se bodo vanjo ujele samo velike ribe. med drugim sem opazila nekaj, kar sama celo omenja kot primer, kako lahko vsak posameznik poveča svojo predanost. eden izmed načinov je notranji, torej, izbereš si svoj interes (hobi) in brcaš do konca vsaj dve leti, dosežeš noro dobre, skorajda nemogoče rezultate (podiraš svetovne rekorde in se podaš na olimpijske igre, najmanj). to ti bo dalo občutek zadovoljstva, ko končno dosežeš nekaj, za kar si pa res, ampak res, garal. druga možnost je dobiti človeka, ki ti bo pri tem pomagal (torej zunanji način povečanja predanosti). to je nekdo, ki te bo spodbujal, ti zastavljal cilje, pomagal sestaviti načrt napredovanja, te izzival, ne dovolil, da prenehaš, predvsem pa prepoznal tvoj potencial, še preden ga boš prepoznal sam. vsi veliki ameriški sanjači, prikazani kot primer ameriških sanj trdega dela, imajo namreč skupno (poleg predanosti) to, da je nekdo prepoznal, da v resnici zmorejo več. ta nekdo je naredil vse v njegovi/njeni moči, da je posameznika spravil na višji nivo razreda, ga vpisal na faks in plačeval šolnino, bil po cele noči z njim na telefonu, ga gnal od ranega jutra, mu bil za odličen zgled, kaj pomeni, biti predan, tudi ko je težko. v tem primeru bi si upala reči, da morda predanost le ni tisto, kar šteje za uspeh. je to, da nekdo prepozna tvoj potencial in te brezpogojno podpre. ampak to ni preveč povezano s samo idejo ameriških sanj, kjer je vsakdo lahko vse, dokler je le dovolj priden. ideja pomembne osebe je bolj povezana z idejo slovenskih uspešnežev, kjer je bolj kot znanje in garanje pomembno to, koga poznaš. ne da bi hotela zveneti preveč zagrenjeno.

druga večja luknja skozi katero kar odletim, je ideja, da vztrajamo pri nečem, ne glede na to ali nam je všeč ali ne, koliko pri tem trpimo, kje so meje. trmasto vztrajati do konca pri vsem, kar si zadamo. angela duckworth tega ne trdi direktno. pravzaprav večkrat, vsaj proti koncu, poudari ravno nasprotno. včasih je pametno prej odnehati (primer: slaba razmerja), s tem si namreč narediš prostor za druge stvari, za katere se boš lahko gnal še malo bolj. ampak to je skrajen primer, to je izjema, ki potrjuje pravilo. otroci si morajo obvezno izbrati obšolsko dejavnost in pri njej vztrajati vsaj dve leti. to gradi karakter, pravi. po drugi strani pa rešujem test, ki naj bi meril predanost, in ugotovim, da sem precej na dnu. v naslednjem poglavju šele izvem, kaj točno je všteto v katero kategorijo. primer. eno od vprašanj je trditev, vse, kar začnem, izpeljem do konca, daj oceno od 1 (sploh ne) do 5 (res je, vse končam, in to z odličnim uspehom). normalno je odgovor ne. trepetam pred človekom, ki bi kot buldožer gnal svoje dalje ne glede na vse. naprej k teoriji. predanost se pravzaprav meri na treh nivojih. najvišji je drugače imenovan tudi življenjska filozofija. ne glede na to, kaj počnem, vztrajam pri tem, kar mi je pomembno, na način, ki mi je pomemben. najnižji nivo so tiste praktične malenkosti, ki pa jih vsi spreminjamo, ves čas pravzaprav, in skozi katere se največ naučimo. opisala bom primer iz knjige.

nekoč je živel gospod čopič, ki je hotel biti risar smešnih skečev za new york times. njegov najvišji nivo - zabavati ljudi preko narisanih risbic, ki hkrati govorijo o globji življenjski temi in postavljajo življenjska vprašanja, ki jih gloda bralec naslednjih nekaj dni. zakaj new york times? ker naj bi imel najboljše smešne skeče. gospod čopič je prebolel leta v revščini in garanju, risal skeče za skečem in jih pošiljal neskončno število na new york times, dokler mu nekega dne ni uspel veliki preboj. sedaj ni le risar, sedaj je kar glavni urednik za celotno smešni-skeči kolumno. gospod čopič je označen kot zelo predan. gospod čopič pa v nobenem primeru ni vztrajal pri skeču, ki mu ni šel uspešno skozi. včasih je zavrgel risbico, še preden jo je dobro končal. zamenjal je stil risanja, zamenjal je stil humorja. preizkušal je in iskal tisto, kar mu bo prineslo veliki preboj.

ko sem reševala test predanosti, sem imela v mislih vse ideje, ki sem jih začela s prvim stavkom in jih do danes v veliki večini popolnoma pozabila, ker so se s prvim stavkom na žalost tudi zaključile. ampak pri tistih stvareh, pri tistih hobijih, ki so mi res pomembni, ki mi predstavljajo življenjsko filozofijo (beri: branje), pri tem vztrajam. in to od prvega dne, ko sem se odločila, da bom brala. to ne pomeni, da vsak dan preberem več, niti da vsak dan berem (na žalost), niti ne pomeni, da dejansko končam vsako knjigo (ti ti, ameriški klasiki). pomeni pa, da uživam v tem, kar počnem in imam za obšolsko interesno dejavnost, četudi ne dobivam super nagrad in pohval vseh ostalih vrstnikov. bom preživela tudi brez teh. o poglej, kako ne-slovensko od mene!

*

strokovno se mi zdi predanost zgrajena na šibkih temeljih. kadar pa je človek na tleh, je lepo prebrati dobrih tristo strani resničnih zgodb nesrečnikov, ki so bili na dnu še bolj, potem pa so delali, delali, delali, in sedaj živijo srečno ter uspešno življenje. ponuja vsaj možnost izhoda in razlog, da dvigneš svojo zadnjico, takrat, ko se ti pa to res ne da.