drugačna perspektiva

jeff lindsay - darkly dreaming dexter

dexter je v naših krogih morda bolj poznan iz televizijske nanizanke kot iz knjižne zbirke na podlagi katere je serija sploh nastala. iz prvih ocen se serija precej natačno drži zgodbe, predvsem pa dexterjevega razmišljanja. ki je prav zares temačno, če pričakovanja črpamo iz naslova in nismo navajeni razmišljanj tistih malo manj svetlih in dobrih junakov našega sveta. tako v knjigi kot na ekranu sledimo serijskemu morilcu, ki za seboj pušča razrezana trupla popolnoma izkrvavljenih deklet, celoten namen in cilj neznanega storilca pa je igrati se mačko-miš z drugim serijskim morilcem drugačne vrste in našim glavnim junakom - dexterjem. za razliko od velike večine ostalih protagonistov, je dexter namreč izjema, je brezčustveno bitje z nenavadnim hobijem, obsesijo s krvjo. to je imel že od mladih nog (namig: očitno je v zgodnjem otroštvu doživel težko travmo, ki se zdaj izraža s potrebo po mučenju in krvjo), vendar ga oče-posvojitelj, po poklicu policist, vzame v roke, mu poda zakonik (harry code). če že mora ubijati, naj ubija slabe ljudi, tiste, ki jih policija nikakor ne bi mogla ujeti, tudi kadar je krivda očitna. naj bo roka pravice, kamor pravica ne zmore. s tem načinom zadovolji potrebo, ki je sicer pod nobenim pogojem ne bi imel pod nadzorom, hkrat pa naredi še nekaj dobrega. znotraj zakonika vladajo tudi pravila o 'ne pusti se ujeti': kako biti tako dober, natančen in pazljiv, da ga policija nikakor ne bi mogla ujeti. dexter naj bi bil po vseh pravilih psihopat.

v zgodbo se normalno vpletajo tudi ženske, ljubezenski podvigi, šefica-ki-hoče in najvažnejša - sestra. deborah hoče iti po očetovih stopinjah, nosi policijsko uniformo kadar ji uspe in si z vsem svojim bitjem želi prestopiti na oddelek za umore. pa nikakor ne more zraven brez dexterjeve pomoči. ta slučajno dela na policiji kot forenzik (recimo, da paše v to kategorijo), specialist za kri in različne poškropjene vzorce po stenah, ki jih za seboj pustijo borbe, bitke in drugi norci. deborah predstavlja tok, ki ga vleče v drugo smer, oviro, ki zastavlja vprašanja. dexter namreč hitro dojame cilje, namene in vabilo k igri. če že mora ujeti morilca prostitutk, ga hoče ujeti sam, za to da se bosta lahko malo igrala. ampak kaj ko je tako dober in ga v resnici noče ujeti, hoče samo opazovati njegovo igro, njegove umetnije, njegovo sposobnost in talent. deborah pa potrebuje pomoč, mora ujeti morilca, zato da bo lahko počela tisto, kar jo veseli. in naš brezčustveni psihopat ji pri tem pomaga. deborah na žalost deluje izključno kot razvajeno, precej nesposobno trmasto dekle. njena vsaka peta beseda ni kletvica, večinoma usmerjena v dexterja, ker ta ne dela nič v njeno smer. sama nima kakšnih posebno bistrih idej, razen razburjenega brcanja, metanja in kričanja pa tudi dejanja niso napredovanja vredna. res pa je, da tudi drugi policijski predstavniki ne garajo pretirano veliko.

celotna zgodba se vrti izključno samo okoli dexterja, napisana v prvi osebi. njen edini plus, perspektiva je precej originalna. kontekst pa kot da ne bi obstajal. nihče ne lovi morilca na nikakršen način, ljudje govorijo izključno v kletvicah in nimajo zunanjega ogrodja (razen deborinega zapeljivega oprsja), nimajo starosti, nimajo svojih specifičnih nalog in nimajo nikakršnih osebnosti, ki bi segle za palec pod globino. dobro, naj bo dexterju, ker je sam nima jo težko zazna pri drugih? prav. še vedno mi manjka in priznam, prvoosebne pripovedi mi večkrat pustijo manjkajoči del zgodbe, kot lepo in skladno celoto.

*

darkly dreaming dexter je del zbirke osmih knjig, namen imam prebrati vse. preberite tudi vsi, ki vas zanimajo kriminalke, nekaj svežega kljub vsemu ima. preberite pa tudi vsi, ki vas zanimajo načini razmišljanja drugačni od vašega. četudi nam to včasih ni všeč, drugačn obstaja in večkrat kot ne, lahko samo sprejmemo in nadaljujemo.