kaj, ne kdo

peter james - na smrt preprosto

na smrt preprosto je kar zanimiva zgodba. začne se s fantovščino, bodočega ženina michaela harrisona fantje zaprejo v krsto, to pa zakopljejo (haha, ker vic. ?). na žalost se njihova obljuba hitre vrnitve spremeni v laž, ko na poti vsi izgubijo življenje v prometni nesreči. v zgodbo vstopi mark warren, sicer poročna priča, najboljši prijatelj, sodelavec in solastnik super uspešnega nepremičninskega podjetja, michael harris ima v lasti drugi dve tretjini. mark se že od začetka obnaša nenavadno. po pričakovanjih ne razmišlja sam zase, večino časa je namreč le lutka v rokah bolj uspešne in predvsem bolj ambiciozne ženske. glavni detektiv, roy grace, zaenkrat glavni detektiv vsaj trinajstih del v lastni knjižnji seriji (na smrt preprosto, lepa v smrti, premalo mrtev so prevedni v slovenščino), primer vzame osebno. zakaj? njegovo težko breme, njegova posebnost je nenavadno in nerešeno izginotje žene, in skrajni primeri zahtevajo skrajne ukrepe. roy grace skrajne ukrepe vidi v nadnaravnem. delo policije ni le delovati po ustaljenih poteh, ampak uporabiti vse, kar je na voljo, da rešijo primere. v primeru salsa, koda primera iskanja pogrešane osebe michaela harrisa, se po pomoč k nadnaravnim zateče dvakrat, in je vse skupaj bolj postranska akcija. malo začimb, ne pa glavni okus. primer je rešen, ali je tudi srečno rešen pa je verjetno stvar presoje.

kar mi je bilo najbolj všeč pri petru jamesu ni nujno unikatno zgodba, čeprav sploh ni slaba zamisel, malo drugačna od običajnih serijskih morilcev. tudi njegovi karakterji niso nič kaj posebni, graca nimam pred očmi vsakič, ko preberem njegovo ime. pravzaprav si ga težko predstavljam, tudi če se potrudim. kar mi je res noro všeč, je namreč razvoj zgodbe. če se lahko spet obrnem na dragega sorkina, potem peter james res ve, kdaj in na kakšen način predstaviti informacijo. takrat ko bralec dobi svoje ideje in sume, se mu ti potrdijo ali ovržejo na naslednjih treh straneh. nove osebe so predstavljene na ravno pravi točki, da novo vzbudi novo zanimanje in nove ideje, hkrati pa se te nove ideje ne vlečejo. zaradi tega je zgodba ves čas v ravno pravi stopnji napetosti. ves čas si vanjo vpet enako, ves čas je ravno dovolj zanimiva, ne vleče se. bralec med zgodbo dobi dovolj informacij, da se trudi sodelovati pri raziskovanju, hkrati pa ne more prekmalu ugotoviti, kaj točno se dogaja zaradi vseh novosti. tudi ko si na tristoti strani od štiristo, in misliš, da že vse veš, skupaj z glavnim osumljencem spoznaš grozljivo resnico. ali še bolje, njeno izginotje.

stil pisanja in prevod so popolnoma okej, na pravem nivoju (ni hemingway, ampak nekako se mi dozdeva, da si tega niti ne želi), zgodba tam tam, junaki povprečni. samo razvijanje klobčiča pa vrhunski. bom kmalu ugotovila, če bo to veljalo še v nadaljevanjih.