skok v vodo

noah hawley - pred padcem

pred padcem je presenetljivo (ali pa po pričakovanjih) dobro napisana zgodba, ki bi sicer brez težav postala in obstala še eno tipično poročilo o takšni ali drugačni tragediji. govori o letalski nesreči. z dvema komajda-si-še-lahko-predstavljam bogatima družinama vstopimo v zasebno letalo, ena od teh družin vključuje poleg moža in žene tudi dva otroka, devet in štiri leta. ista družina ima ob sebi tudi osebnega varnostnika (izraelca, pozor pozor), na pot pa je žena povabila vzpetniškega, četudi nekoliko starejšega gospoda slikarja. ta bolj kot ne po pomoti slučajno ustvarja fotorelistične risbe o naravnih katastrofah, ki vključujejo tornado, iztirjenje vlaka in padec letala. gospod slikar je revne sorte (zaenkrat). na letalu srečamo dva pilota in stevardeso najvišjega ranga. letalo strmoglavi v morje približno po šestnajstih minutah oziroma nekje na polovici leta. preživita štiriletni deček in scott burroughs, gospod slikar. slednji že vse svoje življenje intenzivno trenira plavanje, kar je še sreča, saj z zlomljeno ključnico in malim otrokom na hrbtu preplava devetindvajset kilometrov divjih valov. pripoved se od te točke vrača v preteklost vsakega posameznika na letalu, dokler na koncu ne pride do rešitve, do končnega vprašanja: zakaj se nesreče dogajajo? odgovor: zaradi strtega srca.

noah hawley je sicer scenarist, pisal je tudi za kosti (bones), ta sicer ni višek umetniškega ustvarjanja, ampak oh, kako je dobra za oči. v mojih mislih to avtorju da hkrati bonus in minus. bonus, ker piše za meni všečne serije, torej ne more biti preveč slab, lahko je kvečjemu povprečen. minus, ker je vsakega pisatelja škoda, ko ta začne pisati z namenom, da se njegova stvaritev spravi na velike in/ali majhne ekrane. film je redko lahko vsaj tako dober kot knjiga (in samo po čudežu boljši, ampak čudeži se dogajajo). zgodba narejena za vizualno uživanje ali polprosto-domišljijsko uživanje je narejena popolnoma drugače. igra prestolov se bere, kot da je narejena za televizijski ekran. pripovedovalec nas vodi skozi dogajanje kot da v rokah drži kamero in nam prikazuje kader za kadrom. je dobra zgodba, ampak vseeno zgodba za vizualno doživljanje. kot bralec, ali vsaj tiste vrste bralca, ki mu branje pomeni miselno sprostitev, to včasih lahko vzamem kot majhno izdajo. noah hawley je bil torej na preizkusu. lahko bo dober, ampak da vidimo, ali zna tudi pisati za misli, ne samo za oči. uspel je. vsekakor so v zgodbi elementi, ki jih kamera pod nobenim pogojem ne more pokazati. zgodbo razvija na precej inovativen način, nič klišejskega, tudi če bi lahko bilo. vsak junak bije svojo bitko, hkrati so dovolj zanimivi, da niso le malo pisani, ampak včasih precej črno-beli in brez problema se postavimo na stran enega ali drugega.

če komu kdaj zadiši nekaj drugačnega, pa ne preveč novega, potem je pred padcem pravi skok za vas.