srečen konec temne zgodbe

michael robotham - nočni trajekt

michaela robothama že poznam. sicer preko samo enega dela, osumljenec, prvega dela iz serije o josephu o'loughlinu. zaenkrat obstaja osem del v angleščini (deveta naj bi priša ven poleti), štiri tudi v slovenščini (osumljenec, ubij se zame, zlom, razbitina). skoraj vse platnice izgledajo približno isto, svetleča bela z zmazki rdeče-črne. ne morete zgrešiti. nočni trajekt ni povezan z drugimi serijami, ampak je samostojno delo. robotham je avstralec, načeloma se vse zgodbe dogajajo v veliki britaniji (večinoma london), začel je kot novinar, hitro prilezel precej na vrh in bil menda eden prvih, ki je videl zasebne dnevnike, pisma in podobne pisarije od velikih in mogočnih, med drugimi so to bile zbirke ruskega cesarja nikolasa II in njegove žene aleksandre (starša izgubljene cesarične anastazije), poleg tega pa naj bi se dokopal tudi do nekoč izgubljenih datotek samega adolfa. kot ghost-writer se je pridružil drugim velikim osebnostim pri pisanju avtobiografij, ali drugače povedano, on je razlog, zakaj tisti, ki ne berejo in komaj tvorijo smiselne stavke, lahko pišejo svoje lastne knjige. kar mi je najbolj všeč pri robothamu je njegovo poznavanje psihologije. iskreno sem mislila, da je vsaj po izobrazbi psiholog. ne zaradi izrazov, bolezni in podobnih zadev, ampak čisti razvoj in dodelanost oseb, likov. knjige so napisane v prvi osebi, joseph o'loughlin je sicer psiholog. ampak kar povejo, je smiselno. sledimo mislim in dejanjem, kar je opisano, vemo, zakaj je opisano. ne samo zato, da se ustvari okolje in atmosfera. knjige imajo kljub pripovedi v prvi osebi veliko smisla.

nočni trajekt je ločeno delo, glavna junakinja je ženska, tudi njena perspektiva je opisana precej solidno. alisha barba je policistka in sikhtinja, ki je naredila ogromno neumnost v preteklosti, neumnost pa jo je stala skorajda edinega prijateljstva s cate, ki jo na začetku zgodbe in po osmih letih prosi za pomoč. visoko noseči ji nekdo namreč grozi, da ji bo vzel otroka. še preden ji uspe razložiti, kaj se dogaja, njo (cate) in njenega moža (felixa) zadane voznik taksija. prvi reševalci hitro ugotovijo, da cate pravzaprav sploh ni noseča, česar ne razume nihče. trebuh se ji je večal postopoma, prinašala je slike s preglodov z ultrazvokom, nihče ni imel nobenega razloga, da da bi sumil umetno nosečnost. alisha se poda v lov za skrivnostjo, voznika taksija ima na sumu, da ju je zbil po nesreči, če moramo dodati razlog za raziskovanje uganke. zapletemo se v mrežo trgovine z ljudmi, begunci, deklicami, ki morajo plačati visoko ceno pobega in prevoza - na izbiro imajo prostitucijo ali roditi otroka kot nadomestna mati. spoznamo samiro, njeno nesrečno zgodbo iz afganistana, potujemo v amsterdam, se pretepamo s preteklostjo, zvodniki, zdravniki, sirotišnicami in srečnimi družinami, ki to ne bi mogle biti, če ne bi zakrivile groznih zločinov. konec se vrti okoli vprašanj, ali cilj opravičuje metodo, koliko ljudi žrtvuješ za srečo in zdravje drugih, če sploh jih. barba vse skupaj vidi precej črno-belo, prav tako samira, in to je glavna perspektiva zgodbe. vmes pa se sem in tja vrinejo ideje in vprašanja drugih, menda je odvisno od samega bralca, koliko se jim bo pustil.

kljub psihologiji in razvitim literarnim junakom ima zgodba pomanjkljivost - na trenutke je precej za lase povlečena. policistka s polomljeno hrbetnico (skupaj ji jo držijo različne oblike kovin), ki ni na visokem položaju z visoko avtoriteto (čeprav je dobra, jo načeloma policija noče spustiti, predvsem za to, ker je druge vere, druge rase in drugega spola, to pa dobro dane njihovemu imidžu). je mlado dekle, na začetku kariere, ki se pretepa s preprodajalci, zvodniki, uvozniki mladih deklet z vzhoda, in občasno sama nase prevzame po tri naenkrat, hkrati pa samiri pomaga roditi dvojčka (na nočnem trajektu torej). tik pred epilogom samira (muslimanka, afganistanka, prosilka za azil) dobi svoje zadoščenje v obliki eksplozije, ki ubije sicer nečistega in moralno-močno-sporno-krivega britanca, po možnosti bo odkorakala z opozorilom. mogoče pa živim v temnem svetu, temnejšem kot so srečni konci psiholoških trilerjev, in lepo bi bilo, če bi lahko bilo res.