psihopat

bret easton ellis - american psycho

imamo zmagovalca! očitno sem v obdobju slabe izbire knjig, upam, da se s to konča. saj veste, kaj pravijo - ko si na dnu, greš lahko samo še navzgor. american psycho je uradno po mojem seznamu najslabša knjiga v zgodovini človeška sploh. res je, po knjigi je posnet menda priljubljeni (ne poznam nikogar) film. nisem ga gledala, ampak zaenkrat me christian bale še ni razočaral. vsekakor lahko stavim, da je v tem primeru film neprimerljivo boljši od knjige. american psycho slovi po še drugi lastnosti. bila naj bi - vsaj ena izmed - najmanjkrat dokončanih knjig. to informacijo sem dobila v kontekstu brutalnosti, nasilnosti ter oh in sploh mogočne količine krvi. no, verjamem, da je najmanjkrat dokončana knjiga, vendar sem seznam razlogov zakaj, razširila na vsega skupaj šest glavnih razlogov.

začnimo z že znanim:

1) patrick bateman, naš glavni 'junak' 'občasno' svoje večere in noči preživlja v mučenju, pohabljanju in vse splošnem pobijanju predvsem žensk, s katerimi se je prej divje onegavljal v nekje pribljubljenih trojčkih. sem in tja malemu otroku prereže vrat (sredi živalskega vrta), pobije nekaj ljudi med divjim obračunom s policijo (zadnja tretjina knjige, vendar se obračun konča nekje na sredi brez kakršnih koli posledic - več v nadaljevanju). eden prvih zares opisanih nasilnih prizorov je batemanov napad na berača, ki mu z nožem izdolbe oči, izpraska obraz, mimogrede pa polomi (stopi na) sprednje tačke brezdomčevega najboljšega prijatelja, malega kužata. žrtve pa so v večinimi primerov ženske, prostitutke ali neznanke, ki jih pobere za večer divjega seksa. njim odgrize različne spolne dele, ali pa jim vanje zatlači zastrupljeno podgano, odreže ustnice, jih obglavi, raztelesi, potem pa si iz vretenc dela verižice ali pa pošilja iztrgano hrbtenjačo njihovim materam v spomin. edini umor, ki se ga vsaj delno raziskuje (s strani privatnega detektiva, ki v umor ne verjame, žrtev naj bi namreč samo pobegnila v london zaradi dolgov). govorim o paulu owenu. skratka, opisi so zares nazorni, se vlečejo čez kar nekaj strani, in vsekakor niso lahko branje. dovolj dober razlog, da knjigo zapreš in se vrneš v malo lepši svet.

2) v navezi z umori so torej tudi divje, vroče, strasti polne spolne dejavnosti, občasno z eno žensko, večinoma v trojčkih. tudi te aktivnosti so opisane zelo nazorno, podrobno, de sade bi bil zagotovo ponosen. kadar kaj ne štima, so droge vedno na dosegu roke. kadar že ne sledimo dejanski akciji, se prijatelji med seboj občasno pogovarjajo, kdo bo koga kako, vse ženske (vsaj tiste vredne omembe) pa niso nikoli omenjene kot ženske, temveč izključno kot 'hardbodies'. punca tega ali onega je za lažje prepoznavanje sem in tja poimenovana z imenom.

3) bateman pripada višjemu newyorškemu sloju, njegov heroj je donald trump (ha), najpomembnejše od vsega pa je v kaj in kako je kdo oblečen. vmes med naskakovanjem in poboji namreč kot pavza priletijo dolgovezni opisi različnih oblek, ki jih ima na sebi sam bateman, ali pa kdor koli drug. pravzaprav o nobenem ne vem čisto nič o vizualnem izgledu, vsi so vedno opisani z imeni znamk trenutnih oblek in modnih dodatkov. čeprav opisani niti ni primerna izjava. obleke namreč niso opisane, samo poimenovane. običajno kot nekaj takega, močno povzemam:

double-breated armani wool suit, ta in ta kolekcija, čevlji od nekih italijanov, kravata od nekih drugih italijanov (ubistvu sami italijani), rolex ura.

če hočeš sporočiti in prikazati batemanovo plehkost, je to precej dober način. ampak takšnih opisov je vsaj za tretjino knjige, kar je vsekakor preveč. najbolj zabavni del vsega pa je izjava, ki jo je o teh opisih oblek podal sam avtor, bret easton ellis (spet povzemam): namen teh opisov je, da bi se bralec režal, če dobro pomislite so to kombinacije oblek za klovne, kdor koli bi dejansko bil oblečen v takšna oblačila, bi bil samo smešen. ne razumem, kako bralci tega niso dojeli. hvala, ellis, mogoče si precenjeval sposobnost bralcev prepoznati volneno obleko iz točno določene kolekcije točno določene znamke, daleč nad dosegom navadnih smrtnikov. torej tistih, ki bodo knjigo dejansko brali. nisi nas zabaval, samo uspaval.

4) opisi oblek so bili potrebni, da smo dojeli, kdo vse sedi za mizo, pije nizkokalorični alkoholni koktajl, ali vdihuje grame kokaina, ki nikoli pravzaprav ni kokain ampak neke čudne mešanice, vključno z odvajali. veliko se družijo na različnih večerjah, v restavracijah, kjer dobiš mizo izključno z vnaprejšnjo rezervacijo in pomembnim, prepoznavnim imenom. precej poudarka leti na kaj kdo naroči za večerjo, spet vedno neke čudaške kombinacije. v določenem momentu se pogovarjajo, kako je neki naročnik naročil pečenega piščanca in so bili vsi zmedeni - kakšni so bili dodatki, kako je bil narezan, je bil pečen na kakšen poseben način? kdo je navadnega, preprostega piščanca? spet, namen je bil prikazati razvajenost in čudaškost cele skupine, celega sloja ameriških bogatašev, pa se je zgodilo približno isto kot z opisi oblek. še dobro, da je tega vseeno v nekoliko manjši dozi.

5) med temi večerjami sledimo cel kup naključnim monologom, ki naj bi bili pogovori. s tem mislim, da se ljudje dejansko ne pogovarjajo, v resnici vsak govori nekaj čisto svojega, vmes pa vljudno počaka na odgovor ali kakršno koli drugo obliko komentarja, na kar je bilo povedano. seveda govorec dve ne pove nič v dejanski odgovor, temveč nadaljuje svoj monolog. patrick bateman naprimer vmes velikokrat izjavi, kako bi rad svoji sogovorki z opeko zmlel obraz v kašo, njej odgovor je, oh ti si tako pameten, vedno imaš dobre ideje. res bom to naredila. edini pogovori, ki so dejansko smiselni, so debate o tem, kako se pravilno nosi točno določen kos obleke. naprimer sponka za kravato: kakšna mora biti, kje mora biti pripeta, kdaj je in kdaj ni primerna. edina vrsta kakršnega koli govora, ki je sicer precej nezanimiva, ne pa popolnoma in izključno samo odbita.

6) da bi razbili to monotonost čudaškosti, čeprav sklepam, da se motim, ellis vmes večkrat vrine celo poglavje dolgo analizo določenega glasbenega banda. analizo seveda opravi bateman, delo je napisano v prvi osebi. kateri band, kateri pevec, kateri član banda, kateri album in katera pesem. oziroma kar vse pesmi po vrsti. sklepam, da naj bi to spet nekaj povedalo o samem ubogem, norem patricku, vendar na žalost nisem prepoznala velike večine pesmi. glasbeni ljubitelji, na vrsti ste za feedback.

edina stvar, ki ostane, ki je naredila konec kolikor toliko znosen, je bilo dejstvo, da si se vmes moral vprašati, ali so se te grozne brutalnosti, menda glavni razlog za prekinitev branja, sploh zgodile. umor paula owena se večkratno izkaže kot sam pobeg owena čez lužo, tako s strani detektiva, kot drugih znancev, ki so z ownom šli na takšno ali drugačno kosilo, komaj nekaj dni nazaj in približno leto po tem, ko naj bi mu bateman odsekal glavo. poleg tega pa je kar nekaj ljudi, ki naj bi videli (in nekateri od njih tudi odstranjevali z namenom čiščenja) razmazana črevesja preko sten, skuhano lobanjo v mikrovalovki, in nekako se vsi obnašajo, kot da se ni nič zgodilo. batemanu se očitno blede, mogoče se mu bledejo tudi krvavi podvigi? kljub temu. ne grem brat še enkrat.