o usodi ženske
alexandra berkova - temna ljubezen
sem in tja človek naleti na knjigo, ob kateri mu/ji raznese glavo. redek dogodek sam po sebi. da bi naletel/a na takšno knjigo sam/a od sebe, je še manjša verjetnost. torej. ko ti pametno, izobraženo, razmišljajoče bitje svetuje branje določene knjige, potem nadalje svetujem nepremišljeni tek v knjižnico/knjigarno, antikvariat ali pa kar nenehno teženje ravnokar omenjenemu bitju, karkoli, da bi svetovano branje čimprej dobil/a v roke. še dobro, da imam knjižnico blizu in je bilo torej teženje nepotrebno. za nasvet bom večno hvaležna.
temna ljubezen je feministična knjiga, govori o grozi, stiski, kulturni ukalupljenosti ženske, o zavajanju srečnega konca, ki pride po poroki v belem. o družbeni zahtevi, da je moški nadrejen in bo torej naredil karkoli (jo celo posadil kot rožo lončnico ali ji odrezal glavo), da bo žena/ženska ostala podrejena. vendar alexandra berkova to pove na izjemen način, potegne te s sabo, kjer želiš slišati še in hkrati že veš, kaj bo sledilo. zgodba ene ženske je vse prevečkrat zgodba vseh. da ne bo pomote, večino časa, že od samega začetka, si popolnoma zmeden/a, občutiš rahel gnus, še dobro, da je knjiga bolj kratke sorte, sicer bi se ti od čudenja gube na obrazu za vse večne čase odtisnile v neprijeten pogled (malo bljah in malo wtf). ampak oh, kako je dobra!
citiram tatjano jamnik, spremna beseda (ker to res hočeš prebrati po tem zalogaju, malo več informacij, malo razlage, malo feedbacka):
'roman je napisan v za berkovo značilnem, prepoznavnem slogu. zgrajen je iz fragmentov - med seboj ohlapno povezanih mikrobesedil, izpovedi in sentenc, ki so tudi sami nekako notranje razbiti, razkosani s premori, prekinitvami in zamolki, nakazanimi s tropičji in pomišljaji, kar prozi daje poseben ritem, ki je blizu poeziji. takšna strukturiranost besedila - fragmentarizacija, nefabularnost in neopisnost - od bralke in bralca zahteva večjo aktivnost, soudeleženost. bralka/bralec je namreč tista/tisti, ki fragmente sestavlja v celoto kot koščke mozaika, skupaj pa jih lahko zlepi le tako, da jim kot vezivo doda osebno izkušnjo.'
v 'zgodbi' sledimo karolini, prvoosebni pripovedovalki, skozi njeno življenje, njeno dojemanje zakona, sreče v dvoje. najprej se znajde ujeta, zvezana, mučena z moškim, kateremu želi pomagati (kot pove jamnikova v spremni besedi: uničuje sebe s sočutjem na napačnem koncu). karolino spremljamo skozi materinstvo, ob soočanju z okolico (pri tem srečamo kritiko tako družbe kot višje, bolj politične, politike), vse do konca, do soočenja z moškim, do soočenja s svojim koncem, ko jo preseneti lastno vprašanje: a to je to? zato sem garala? karolinine izpovedi poslušamo kot muhe na steni med pogovorom z njeno psihoterapevtko, slišimo o otroštvu, starših, predajanju vzorcev. fragmentiranost, o kateri govori jamnikova pa je način, podoba te izpovedi - kratki, med seboj nepovezani odstavki, vsak pove svojo zgodbo, še ta je vmes razcepljena s pomišljaji, tropičji, da mora bralec ves čas skakati in loviti ravnotežje, biti zbran, včasih v metaforah iskati resnico, s tem pa nujno poiskati v sebi, svojih spominih, svojih izkušnjah, da bi besedilo lahko zakoreninil, naredil oprijemljivo, s tem pa sploh razumljivo in dojemljivo.
*
skratka, glavo ti raznese, ampak oh, kako je dobra!