pompeji in sanje

wilhelm jensen - gradiva

delo, ki je bolj znano po svoji analizi, kot samo po sebi. gradiva je zgodba o arheologu norbertu hanoldu, ki živi za delo. dokler ne začne divje fantazirati, sanjati, dokler ne pobegne v pompeje, tam pa sreča dekle svojih fantazij (dobesedno), gradivo. dekle njegovih fantazij je po eni strani resnično dekle, po katerem je narejen odlitek reliefa, ki ga ima hanold shranjenega med kupom svojega dela in dekle, o katerem fantazira. gradiva pomeni 'tista, ki je čudovita v hoji' (the one, splendid in walking). v pompejih sreča to dekle, z enakim, čudovitim korakom, in se nekajkrat zaplete z njo v pogovor, sama pa pridno izrabi priložnost in na svoj način potrjuje hanoldovo domnevo, da govori z dekletom, ki je umrlo pred skoraj dva tisoč leti ob izbruhu vezuva. izkaže se, da je arheolog zakopal kar svojo lastno preteklost, pri njenem izkopavanju pa ni niti približno tako dober, kot pri svojem poklicu.

zgodbica je presenetljivo prijetna, preprosta, zabavna in prisrčna. nič posebnega, pa hkrati več kot vredna branja.

analiza, o kateri govorim na začetku, je freudovo delo. rad je raziskoval umetniška dela na sploh, precej pa je analiziral tudi literarna dela. gradiva se od večine ostalih del razlikuje po tem, da je avtorja pustil ob strani, bolj podrobno pa se je spustil v analizo in interpretacijo glavnih junakov, norberta in zoe-gradive. zoe je primerjal s psihoanalitikom, njune pogovore s psihoanalizo, norbertove sanje in pozabljene spomine pa kar s potlačitvijo. arheologija je podobna psihoanalizi pri tem, da pomaga izkopati pozabljeno in skrito.

oboje toplo priporočam v branje vsem, freuda se nikar bati! (analizo dobite v knjigi spisi o umetnosti). še sam wilhelm jensen naj bi bil ponosen na freudovo interpretacijo dela, kljub temu, da niti freuda, niti njegovih teorij prej sploh ni poznal (bila sta sodobnika). če pa vas psihoanaliza in freud ne zanimata, bo tudi gradiva sama zase popolnoma prijetno branje v vsakršnih okoliščinah.