romanopisec o romanih

orhan pamuk - naivni in sentimentalni romanopisec

sklepam, da literarna teorija na vsakega bralca deluje enako: končno nekaj, o čemer ves čas razmišljam. ali pa tudi ne. vsekakor je to nekaj, kar se plete po moji glavi. zato imam rada avtobiografije (torej biografije dejanskih pisateljev, ki jih napišejo sami, pod avtobiografijo ne štejem biografijo zlatana o zlatanu). takrat je moja identifikacija z glavnim junakom na višku. v avtobiografijah lahko berem o tem, kako berejo, kako doživljajo knjige (npr. umberto eco je (bil, na žalost) veliki pristaš tega, da so knjige namenjene temu, da se jih bere in doživlja, na novo prebira, bralec samemu sebi piše sporočila, opozorila. le redke so knjige, ki so namenjene temu, da se jih nosi v rokavicah in posledično po njih ne piše, tiste pa tako ali tako niso mišljene kot nekaj, kar se bo bralo, ampak hranilo na policah). v avtobiografijah lahko berem o tem, kako avtorji doživljajo svet in kako ta doživeti svet preobrazijo v literarnega. mogoče ne počnem vsega, še manj počnem vse na popolnoma enak način, se pa zagotovo najdem v tem svetu, v tem doživljanju, v tem mišljenju. bolj kot v katerem koli drugem.

z literarno teorijo se torej po pričakovanjih že kar nekaj let skupno šetava po takšnih ali drugačnih pripovednih gozdovoih. kljub temu vedno znova odkrijem na tisoče novih idej, na tisoče novih pristopov, pogledov na svet branja (in za avtorje posledično pisateljevanja). kar pomeni, da se je ob branju pamuka moj seznam knjig, ki jih še moram prebrati, povečal za približno 27, vsaj pol jih hočem prebrati že v tem tednu. pa je knjiga dolga borih 100 strani in se bolj kot ne vrti okoli enih in istih primerov. pač, potrebno bo ostati zakopan med knjigami in se ne ukvarjati z resničnim svetom vsaj nadaljnih nekaj let. boga jaz (stakkars meg po norveško, če koga zanima, izraz mi je zelo ljub). najbolj domača sem si z literarno teorijo umberta eca, diplomska naloga in te grozote, vendar pridno brskam tudi za vsemi ostalimi.

orhan pamuk je zaklad, ki sem ga odkrila po nesreči. šla sem namreč v knjigarno z nekaj (beri: mogoče 10) evrov viška v življenju in normalno zavila v prvo knjigarno na poti. pritisk je bil prevelik in nisem odkrila nobene ene same knjige, ki bi mi res padla v oči, in ki bi jo res res želela bolj kot karkoli drugega na svetu. bilo jih je veliko, ki se jih ne bi branila, ko sem brez denarja jih je še več, ampak včasih pač ne gre. pamuk je bilo nekaj, kar sem zagledala na poti ven, bila je super tanka, prijetna in lepa (sanje res ne razočarajo v izgledu platnic, nikoli), nisem je še prebrala, je pa pamuk. zanj verjamem, da je fizično nesposoben razočarati. vendar do njega vseeno gojim nekakšen love-hate odnos. zdi se mi eden najboljših pisateljev sploh, kadar koli, kjer koli, upoštevaje možnost življenja na drugih planetih. njegova domišljija verjetno je s kakega drugega planeta, in to ne zato, ker piše o vesoljcih. zato ker da glas naprimer barvam, predmetom, in to tako subtilno in elegantno, da se nikoli niti ne povprašaš o tem. slog, stil, mojbog, po dveh besedah odprem usta, se začnem sliniti, tip je res nebeško dober (očitno si sama lahko samo želim priti v isto kategorijo, kaj šele mu seči do, no, jah, haha, zabava me že sama ideja). sovraštvo, ali bolje rečeno, odpor, ki ga čutim do branja njegovih del, je nekako povezan ravno s to odličnostjo. njegova dela so težka, zahtevna, od mene zahtevajo vse in še več, prebiram stavke po neštetokrat in še vedno sem vsa izgubljena. če to razložim z ecovo teorijo je to zato, ker je briljanten avtor. to pa zato, ker piše večslojno. zgodbe so neverjetne, prvostopenjski bralec je lahko popolnoma srečen in zadovoljen, pa še bo velikokrat zmeden, kaj točno se dogaja. zgodbe bodo vesele in žalostne, globoke, pa ne temačne. hkrati pa pamuk piše enako neverjetno dobro za drugostopenjskega bralca, tistega, ki bo namesto zgodbe rajši iskal vsako nit posebej in občudoval spretne prste, ki so stkale celoto. zato najbrž pamuka berem večkrat na stavek. najprej da izvem, kaj se dogaja, potem še, da sledim vsaki niti posebej. na koncu me vse boli. potem ga nekaj časa nočem več videti, ampak vsakič, ko pomislim (ali na novo odkrijem v kakšni knjigi, kar je kar pogosto) idejo drugostopenjskega bralca, se spomnim na tistega, ki to dela najboljše, pa sem spet tam. in si želim pamuka pa nikoli več nikogar drugega.

literarna teorija s strani orhana pamuka je torej več kot odlična ideja. kajne. uf.

pamuk je odličen bralec in pisatelj. zanj je branje iskanje središča romana (pisanje pa je ustvarjanje tega središča, njegovo skrivanje in odkrivanje). nekaj novega in še ne poznanega zame. imam cel kup novih knjig, ki jih moram prebrati, in roko dam, brala jih bom z idejo iskanja središča. pamuk bo pač že vedel.

vsekakor sem počečkala precej knjige, priporočam tudi tistim, ki vas literarna teorija ne zanima toliko kot mene. kot čokoladni piškotek vam zapustim tole:

'pravzaprav je razlog, zakaj sploh prebiramo take romane, da bi občutili mir in varnost bivanja doma, kjer nam je vse znano in je na svojem stalnem mestu. razlog, zakaj se zatekamo k literarnim romanom, velikim romanom, kjer iščemo vodstvo in modrost, ki bi življenju utegniila vdahniti pomen, pa je, da se na svetu ne zmoremo počutiti kot doma.' (str.95)