juda vernik

amos oz - juda

amos oz pri meni leti v isti koš kot naprimer orhan pamuk. tiste vrste avtorji, ki jih obožujem, ampak so težki in zahtevni, na njih se spomnim samo takrat, ko jih primerjam z drugimi in ugotovim, da daleč prekašajo skorajda vse. niso pa tisti, na katere bi mislila nenehno, odštevala dneve, ko se pojavi nova knjiga, prebrala celoten seznam objavljenih del in jih pod nos tiščala vsem in vsakomur. niti približno. zanju bi prej pričakovala, da poznata bralce le dveh vrst - tiste, ki jih obožujejo, in tiste, ki jih sploh ne razumejo, ne najdejo zgodbe, ne najdejo smisla, pač ne. tudi sama pravzaprav ne vem, kaj naj povem o sami zgodbi.

govori o mladem študentu, šmuelu, ki izgubi finančno podporo staršev (oče izgubi službo), le malo predtem pa se njegovo dekle odloči, da bi se raje poročilo s svojim bivšim fantom. šmuelu torej sledimo v novo službo, ki je hkrati novo domovanje, sledimo mu k novi šefici, ki je hkrati njegova nova ljubezen, novi obveznosti v podobi nepokretnega starčka, ki postane njegov novi oče. šmuelu sledimo tudi skozi izpraševanje in brskanje na temo doktorske naloge - pogled na jezusa z vidika judov. šmuel je, tako kot amos oz, jud, živi v jeruzalemu, torej se tudi bralec začasno preseli tja. čeprav je zgodba težka in polna, dejanja so izrazita, je veliko večji poudarek na samih pogovorih, filozofijah, vprašanjih, izkušnjah, predvsem pa posledicah teh izkušenj. vseh teh vprašanj se med branjem dotikamo na nivojih posameznikov, očetov, ki so izgubili sina, žena, ki so izgubile moža, očeta, politikov, ki so izgubili vero v svoja prepričanja in dejanja, ki izhjajajo iz teh prepričanj. pogled se razširi na judovsko vprašanje - ali so vsi judje enaki judi iškarijotu? kdo je sploh bil juda, je res bil izdajalec? je res lahko cela nacija izdajalec? (vmes se srečamo z zanimivo zgodbico, ko nam junak pripoveduje o srečanju z deklico na poljskem nekoliko pred drugo svetovno vojno - ko ta deklič izve, da je možak jud, ne more verjeti, s solzami v očeh ga vpraša, če so res morali umoriti tako nežno in ljubeče bitje (kot je bil jezus), naš junak pa ji odgovori, da je nažalost takrat imel na koledarju obvezen obisk zobozdravnika). pri tem pogledu vprašanj se srečujemo s teologijo, z biblijo, z judovskimi misleci, pa naj bodo ti spreobrnjeni (v krščanstvo) ali ne. judovsko vprašanje je nekaj, kar se mi zdi, se pogosto omenja, največ še vedno v kontekstu holokavsta, vendar se vedno bolj vračamo tudi k vprašanju izraela in palestine. tudi te točke se dotakne pogovor v knjigi. kar nam amos oz lahko da v obliki redkega, veliko preredkega zaklada na to temo, je svoj pogled. pogled različnih posameznikov, juda z ulice, če hočete. ne ameriških veledružin, ki skrivaj vladajo svetu, ne vprašanju zahoda-vzhoda, krščanstva-islama. na koncu se bralec v judi končno sreča z najbolj vsakodnevnimi vprašanji, pa vendar je vsak zorni kot nekaj drugega, kot je mogoče poznal od prej. seveda, če je pripravljen pri tem obdržati dovolj odprte misli. in dober, pravi bralec, je vsaj po mojem mnenju vedno pripravljen prisluhniti drugemu koncu dialoga.

najtežje izrečene besede pa bralec lahko najde na zadnji strani platnic, čeprav so brez konteksta bolj kamen kot pa klavir na glavo:

'kdor je toliko pogumen, da se lahko spremeni, tega bodo zmeraj označevali za izdajalca vsi, ki niso sposobni spremembe in jih je sprememb strašansko strah, vsi, ki sprememb ne razumejo in jih zavračajo. šealtiel arabanel je sanjal čudovite sanje in zaradi teh sanj so ga označili za izdajalca.'