japonska umetnost življenja, menda

hector garcia in francesc miralles - ikigaj

v rokah držim knjigo, ki naj bi razložila pojem ikigaj, neka lastnost japoncev - določene vasi na japonskem pravzaprav - zaradi katere naj bi ti živeli zdravo, aktivno, polno, predvsem pa dolgo življenje, vsak posebej naj bi brez problema dočakal sto plus let, pri tem pa naj bi vrtnaril pri devetindevetdesetih, izvajal jogo vsak dan, plesal in hodil na karaoke. pričakovala sem nekaj v smislu danskega hygge. kot prizadevna in delavna študentka pa se počutim oropana, dobila sem za splošno javnost prilagojen slab mogoče doktorat, ker si nikogar ne morem predstavljati, da bi za diplomo odletel na drug konec sveta. čeprav sta avtorja japonsko vasico obiskala le za en teden (antropologi verjamejo, da moraš biti v neki kulturi vsaj dve leti, če jo hočeš vsaj približno spoznati). slab doktorat, povzet na najbolj osnovno, velikokrat grdo posplošene fore, cel kup izven konteksta vzeti citati, predvsem pa o japonski govori tako malo, da mi je vse skupaj zbudilo grde sume kot da je ikigaj le luškana besedica, uporabljena z namenom prodati čim več knjig. navodila in skrivnosti dobrega življenja so očitno danes noro popularna pogruntavščina. čeprav je sem in tja vrinjena besedica ikigaj, ta niti ni nikoli razložena, so pa (kot omenjeno - grdo posplošene) razložene bolj zahodnjaške teorije, s katerimi sta avtorja (mislim da?) hotela razložiti sam pojem ikigaj. tako lahko berem o teoriji toka (flow, csikszentmihalyi), to je stanje popolne ustvarjalnost, tisti občutek, ko izklopiš svet in dobesedno 'padeš notri', notri v kar koli že delaš. beremo lahko tudi o logoterapiji, teoriji smisla od victorja frankla, ki je po svojem mnenju preživel koncentracijsko taborišče, ker je ves čas imel pred seboj cilj, nekaj, kar mora še narediti v življenju, in zaradi tega mora preživeti in mora priti nazaj v svobodo.

kaj pa je s to japonsko? izvemo, kako sta se avtorja imela super čez cel teden ko sta bila na obisku, vsi so bili brezskrbni, zdravi, poskočni, aktivni, predvsem pa stari osemdeset plus, pozitivni, jedli so na domačem vrtu gojeno zelenjavo, ogromno rib, pili so zeleni čaj s jasminom, skoraj nič solili, izvajali jogo ali taj či (konkretna navodila na vsega skupaj petih straneh o eni ali drugi obliki vadbe). vasica ogimi zveni kot najbolj presrečen hipi prostor pod soncem, le s to lastnostjo, da je četrt prebivalcev starih nad sto let. vsi se imajo radi, so nasmejani in živijo za vaške veselice. avtorja preko citatov skušata pokazati, kako mora človek biti odporen, stoičen, budističen, vendar govorita samo o odpornosti, dejansko pa ne povesta, kako to tudi biti? mogoče sta v svojem površnem povzetku ta del izpustila.

ikigaj ne govori o umetnosti življenja, govori o vsem po malo, če je že slučajno kakšen življenjski cilj je ta cilj biti star, res star, kvaliteta življenja je le tisto, kar te popelje do tvojega cilja - biti star (poskušaj vsaj do ena ena štiri). predvsem pa avtorja govorita zelo malo o japonskem načinu življenja, tisto kar je, pa ne zveni najbolj realno, vse je tako presrečno, svobodno, umirjeno, kljub temu, da posameznik dela v dveh službah, da se zavaruje - če gre ena po zlu, mu ostane druga.

je pa vsaj platnica lepa.