cel kup oseb na kupu

sophie hannah - točka rešitve

točka rešitve, tretji del serije z naslovom spilling cid, imenovana po sklepam da kraju, 'glavna' policista sta namreč charlie zailer (ženska) in simon waterhouse. zaenkrat je v seriji deset knjig, prve tri so prevedene tudi v slovenščino (zamenjana zibelka, nevarna bližina in točka rešitve). razlog, zakaj se serija ne vrti okoli enega glavnega detektiva je ta, da je celoten kriminalistični oddelek nekje v ozadju, nekdo bolj uraden pač mora reševati problem glavne osebe. tako iz tega dela kot preostalih dveh se namreč spomnim zgodbe, neke glavne junakinje ali vsaj njene glavne lastnosti, detektivi pa so en pomešani skupek brezosebnih informacij in imen. reševanje dejanskega problema sploh ni zabavno, ampak kvečjemu močno zmedeno. sploh pa si ne predstavljam začeti serijo nekje na sredini, recimo na tretji, točki rešitve. bognedaj. že tisto malo pavze, kar je je bilo med to in prejšnjimi knjigami, je ubilo vsakršno minimalno vez z detektivi, ponavljajočimi se junaki, ki naj bi bili vsaj med pomembnejšimi, če se že vse zgodbe vrtijo okoli njih. skratka, bljah.

več o zgodbi.

točka rešitve se vrti okoli sally thorning, matere, karieristke, žene v današnjem času. torej, zgarane, izmučene, pod-seboj-nosi-težo-sveta ženske, ki ima skrivnost. leto pred zgodbo si je namesto službene poti vzela teden dni dopusta, ki je v hotelsko razvajanje vključevalo tudi ljubimca. ime - mark bretherick - oče, mož in hkrati uspešen poslovnež, lastnik podjetja, ravno tako pregorel osebek. zasuk zgodbe je v tem, da mark ni v resnici mark. pravi mark je namreč v časovnem dogajanju zgodbe osumljen umora svoje žene ter hčere. sally ni le obsojena na vprašanje, priznati svojo malo umazano skrivnost in policiji predati relevantne informacije (na začetku pravzaprav verjame, da je njen mark pravi mark, ta pa nek vsiljivec), ali pa čuvati sebe in hkrati trpeti v tišini. stvar ni tako preprosta, kmalu jo neprostovoljno potegne v razvoj zgodbe o dveh družinskih umorih, psihopatskih moških in materah, ki si sem in tja vseeno zaželijo odmor od svojih otrok. kar je očitno ravno tak bavbav kot svojega otroka vreči v banjo skupaj s svetilko. zanimiva zgodba, ni kaj.

tudi če me ne bi zmotili detektivi in njihove neizdelane osebnosti, delo ni nek višek, malo na izklop, bolj za hiter prelet kot dejansko branje. nič napetega, malo ogabnega, kar nekaj napačnega, tam tam pa je vse skupaj bolj kot ne ena velika zmeda. lagala bi, če bi rekla, da je vredno branja.