severni sij ali zlati kompas ali .... tvar?!

philip pullman - severni sij (njegova temna tvar 1)

o trilogji severni sij&co sem normalno slišala ogromno, predvsem takrat, ko je prišel ven in so ga nekateri primerjali s harryjem potterjem. zdaj se pod nobenim pogojem, z nobenim bilobilom ne bi mogla spomniti, kdo je to bil. ampak zaželela sem si nekaj novega in super lahkega, pa ne neumnega. knjige za najstnike torej. pa je padel. najprej sem potrebovala nekaj časa, da sem dojela razliko med severnim sijem in zlatim kompasom (ni je, najboljše, kar sem dognala je, da je kompas bolj primeren naslov filma in posledičnih dodatnih izdaj literarnega dela, torej tistih, ki na dan pokukajo za filmom). zakaj se trilogija imenuje njegova temna tvar???!!!, moj šok leti predvsem na 'tvar', mi je ostalo še večja uganka, čeprav jo lahko nekako razložim znotraj pregleda, kritike celotnega dela. da napadem.

za tiste, ki še ne veste - prvi del trilogije se odvija v fikcijskem svetu, kjer ima vsak človek svojega dæmona, žival, ki pooseblja dušo. glavna junakinja je lyra, glavna zlobca njena starša, mati deluje pod okriljem katoliške cerkve. očitno so tudi v drugih svetovih imeli sveto inkvizicijo. medvedje govorijo, obstaja magija v večji ali manjši meri - obstajajo čarovnice, kompasi, ki govorijo izključno resnico, ampak so tako zakomplicirani, da jih nihče ne razume (razen seveda blaznih učenjakov, pa še ti se trudijo, in seveda - lyra). medvedje so veliki, neustrašni bojevniki, najboljši plačanci, kar jih je, ljudje potujejo s cepelinom ter živijo življenja precej podobna tistim malo pred industrijsko revolucijo. glavnina zgodbe, vsaj boljša polovica, se dogaja na severu skandinavije, v semi-izmišljenih mestih, kjer lyra s pomočjo cigotov (sploh se ne hecam) skuša rešiti otroke, ki so jih ugrabili žreci, eli ešalonska cerkev, podveja katoliške cerkve. ti jih kradejo zato, da bi ločili otroka od njegovega dæmona, kar jih če že ne takoj pa po hitrem postopku spremeni v žive ali bolj mrtve mrtvece. precej zgodbe se vrti okoli magičnega prahu, ki naj bi bil nekaj slabega, na koncu pa se lyra poda v drug svet, drugo dimenzijo, ki se skriva v aurori borealis. drugi del, pretanjeni nož, se odvija v tem drugem svetu.

fikcijska najstniška zgodba kot fikcijska najstniška zgodba - ravno prav drugačna in ravno prav enaka našemu, da ni potrebno neke blazne domišljije, pa hkrati nikakor ni ta svet, ki ga tako ali tako nihče ne mara. največji problem je slovenski prevod. začetek poloma se začne že s tisto nesrečno 'tvarjo'. skozi branje pa se stvar prav nič ne olajša. ljudje so 'uverjeni', ne prepričani. cel kup zmede z nekimi starinskimi, nepoznanimi besedami, za katere se moraš res, ampak res potruditi, da jih najdeš. saj sem čisto za, da knjiga poveča besedni zaklad in zakaj se ne bi šli malo raznolikosti, ampak ljubibog, govorimo o najstniški fikciji in ne pomaga, če polovico besed komaj razumem. in to pride od mene, nisem sicer zakladnica, ravno revna na področju besednega zaklada pa tudi nisem. čemu zmeda? ker je bil cel halo glede prevajanja harryja potterja in se je nekdo trudil biti originalen, ali so dejansko dobili samo neprimerno osebo za prevajanje? ker prevajalec je dejansko tisti, ki v rokah drži življenje dela, zgodbe, avtorja. prevajalec je tisti, ki lahko ubije še tako dobro reč, ali pa naredi veliko bolj zmagoslavno. ni pa lahko. poznati mora dušo avtorja, dušo zgodbe, ciljno publiko. ne prevaja besed, prevaja celoten pogovor, in pogovor je tako zelo veliko več kot samo podajanje besed. kakšna škoda je, ko pa tega ne znajo vsi ceniti.