hiša ni dom

ivana djilas - hiša

mislim, da sem zaljubljena. in to v zgodbo, ki gre pravzaprav strmo navzdol, ki je družbena kritika osnovana na čisto preveč resničnih dejstvih prevelikega števila ljudi, ki ne samo, da so mi blizu, ampak sem, hočem ali nočem, eden od teh ljudi. čez deset let sem lahko ona, preden se je zgodba začela, je bila ona jaz danes. kljub temu sem se iskreno nasmejala, dobila cel kup uporabnih informacij resničnega človeka, ne influencerja, ki prodaja svojo umetno sestavljeno idealno masko svetu. sveža sapica, ki ves čas govori o tem svetu, ne izmišljenem, ki ne govori o superjunakih, ki imajo nadnaravne sposobnosti ali pa so tako predani bojevniki, da delujejo nadnaravno kar sami po sebi.

pa ni samo zgodba tista, ki mi je všeč. všeč mi je pripovedni stil, zadeva kar teče in teče, ne naveličaš se po nekaj straneh krohota, vse skupaj je ena ravno prav začinjena mešanica zabavnih štorij s statistiko, ki gane in ne uspava z neskončnimi nepredstavljivimi števili, z liki, ki jih prepoznam pa so hkrati ne še čisto jaz in moji, ki jim hkrati zavidam, ker jim gre boljše od mene, imajo pa tudi polne cule težav, problemov, posledic načina življenja, ki že je moj. se že ponavljam, zgodba je res neverjetna, sama po sebi, tudi njena predstavitev ji ne dela nikakršne škode.

hiša je s kratkimi poglavji predstavljen boj glavnega lika, ne tako zelo daleč odmaknjenega od same avtorice. bitko bije s kreditom za hišo, ki je na neki točki bil dosegljiv, pa se je izkazal za veliko pretežko breme na dolgi rok. na oder pisateljica ni postavila samo birokratskih tegob, finančnih zagat, temveč tudi sram ob dejstvu, da mora nekdo prodajati hišo. kot da je to dokončni dokaz, da si propadel, pogorel po celi črti. da se trudiš na vse kriplje, da delaš, da bi z veseljem delal na drugačen, birokratom bolj prijazen način, na to redko kdo pomisli. junakinja je tudi žena, mati malega otroka in (spoiler alert) nekje od sredini tudi nosečka. je umetnica, ki dela avtorsko, projektno, enako velja za njeno, khm, drugo polovico. da sta pravzaprav uspešna na svojih področjih, nikogar ne zanima. uspeh, prepoznanost, intervjuji, to ne plača položnic, na koncu pa je to edino važno.

tako kot 'mladim' izkušnje ne plačajo nič pametnega, tako kot ti nizka plača študentskega servisa ne omogoča načrtovanja prihodnosti (čeprav me je zdaj prihodnost malo minila, kaj ti bo kredit, če lahko plačuješ najemnino?!). družba razpada, ker se osnovni temelji ne ujemajo, ker ne funkcionirajo po istih pravilih. ker prihodek nikoli ni dovolj velik za vse, ker je skoraj nemogoče dobiti neko zagotovilo, da ja, splača se ti vzeti kredit za nadaljnih trideset let. odplačaš ga pri šestdesetih, ravno malo pred penzijo, da si lahko nabereš nekaj sto evrov rezerve, za takrat ko boš ugotovil, da je še tista penzija premalo. uf.

zato sem se zaljubila. ker je ivani djilas uspelo prikazati brezupno situacijo mnogih na humoren, pa ne ciničen, piker način. uspelo ji je prikazati, da smo (vsaj večina) na robu propada, ker si želimo to, kar nam družba govori, da bi si morali želeti. da se osvobodimo in zares uspemo šele takrat, ko se temu, željam kulture, upremo, sprejmemo tisto, kar imamo, ker konec koncev je to ne samo dovolj, ampak bo mogoče nekega dne vse, kar bomo sploh lahko imeli.

obvezno čtivo za čisto vse. če bi prebral kdo, ki ima kaj niti v rokah, da bi zadevo izboljšal še za druge, toliko boljše.