macbeth na novo

jo nesbø - macbeth (hogarth shakespeare)

jo nesbø se je tokrat lotil nečesa novega (zdaj je že zdavnaj mimo, samo počasna sem in grozno zamujam, kar pomeni, da ponoči ne spim od same groze. nesbøja se pač ne pušča čakati). s tem svojim novim izdelkom se je tudi predstavil v sloveniji, normalno sem ne samo šla, kupila knjigo in dobila podpis, še spregovorila sem po norveško in zastopil me je. lahko umrem v miru, amen.

macbeth je del projekta imenovanega hogarth shakespeare, ki je štartal oktobra leta 2015. nekateri izmed 'najboljših' pisateljev današnjih dni dobijo priložnost, da eno izmed klasičnih del velikega shakespeara predelajo v moderno verzijo. kar je ena izmed lastnosti res dobrega, pravega klasičnega dela - da ostanejo enako dobri, enako pomembni, enako wow, ne glede na obdobje v katerem živimo, beremo ali v katerega vstavljamo zgodbo. hogarth press je del penguin random house, pri nas založbo verjetno prepoznate po printanih angleških knjigah, tiste oranžno bele s pingvinčkom na dnu so najbolj očem opazne. hogarth press sta ustanovila virginia in leonard wolf v davnem letu 1917. izdaje naj bi izšle v dvajsetih državah, če je to res, potem sem super ponosna, da je ena izmed držav slovenija. pove nekaj lepega o naših bralcih. zaenkrat je zunaj sedem del v projektu (margaret atwood, tracy chevalier, jeanette winterson, howard jacobson, anne tyler, edward st. aubyn, nekatere poznam, druge ne). napovedana je že osma knjiga, ki jo bo spisala gillian flynn, za temelj si bo vzela hamleta. edini pogoj je, da predelane zgodbe ostanejo zveste originalnim igram. če hočeš kolikor toliko dobro predelati shakespeara, si težko predstavljam močne ovinke v eno ali drugo smer. mislim, shakespeare.

jo nesbø se je odločil za macbetha. menda ne zaradi krvi in zločinov, ampak jaz mu ne verjamem, sebi pa naj kar laže, če hoče. glede na preostale izjave o umetniškem delu, je ostal originalu precej zvest, namesto čarovniški urokov je uporabil drogo in vse skupaj ostaja precej prepričljivo, čeprav še vedno precej zavito v meglico. mogoče zato, ker točna lokacija nikoli ni jasno opredeljena, niti ni časovno obdobje zapisano s črno-na-belem letnico. nekaj elementov je več kot očitno modernih, po drugi strani pa vlada duh neke davno pozabljene preteklosti. občutek imam, da so za ta duh krivi liki, junaki in njihove vrednote, njihove osebnosti. nekako so drugačni od teh, ki živijo danes, pa naj bo to v našem svetu ali na papirju. ti junaki so tudi drugačni od tipičnih nesbøjevih oseb. in še ena stvar, da ne pozabim. macbeth naj bi bil junak, za katerega naj bi navijali od vsega začetka. in to bralec res počne. macbeth je nekdo, v katerega bi se zaljubil z lahkoto. na prvih nekaj straneh. potem bralec postane precej zmeden, ta zmeda se stopnjuje, na koncu pa izgubljen občuti, kako je, če navijaš za napačno stran. macbeth je namreč čisto pravi badguy. presenečenje!

zadeva sploh ni slaba in nikakor ne razočara. ne pa je brati samo zato, ker je nesbø. če to pride od mene....