zadnja temna tvar

philip pullman - jantarni daljnogled (njegova temna tvar III)

zadnji del trilogije njegova temna tvar. obljublja še boljše od prejšnjih dveh, in drugi, pretanjeni nož, je res boljši od prvega dela, severni sij. jantarni daljnogled se mi je samo zdel dolg in razvlečen, kjer naj bi se zgodilo ogromno stvari, pa se zgodba bolj kot ne samo vzpenja, ne vem, kaj je vrh. še vedno ne vem, zakaj je naslov trilogije njegova temna tvar, s tem mislim, da ne vem, kdo je on in kaj naj bi bila temna tvar? ne vem, kaj je velika prerokba, ki se vrti okoli lyre, nekaj dogodkov je, ampak noben ne izstopa kot tisti od eve iz svetega pisma - čeprav res willu poda sadež, malo se zaljubita in ta njuna ljubezen reši svet brez kakršnega koli pompa. nekaj je res novih junakov, stari se vsaj na koncu s stavkom ali dvema hkrati pozdravijo in poslovijo od bralca (cigoti, čarovnice, severni medvedje aka iorek, itd.) zaključek je presenetljivo medel in ohlapen, čeprav obljubljajo celo grozo. lahko, da sem preveč zahtevna do zaključkov zgodb, lahko da sem knjige brala prehitro eno za drugo in sem se jih naveličala (čeprav, kdo se naveliča dobre knjige?!)

mlačno, zelo mlačno.