objadrati svet

jure šterk - dnevnik zadnje plovbe

prva misel, ki mi pade na pamet ob branju dnevnika je - podcenjeno. ne samo jure šterk, tudi njegovo potovanje in nasploh celoten dnevnik. knjigo sem dobila v roke na pobudo dragega očeta, ki je verjetno prebral v življenju eno samo knjigo - dnevnik zadnje plovbe, tega pa je prebral od začetka do konca brez prestanka. to mora nekaj pomeniti. je pa res, da je navdušenec pomorskih zadev, tako da vsaj malo pristranski pač mora biti. no. dnevnik leti. neverjetno zanimivo branje, nekateri vpisi daljši, drugi komajda vrstico na dan, precej se ponavlja, veliko se omenja konzerv s tuno, ampak nekako se človek sploh ne naveliča. poleg tega pa bralec že takoj na začetku zve, kakšen je konec. nikakor ni spoiler alert, če povem, da ta ni srečen.

šterk je bil rojen 6. januarja 1937, prvo jadrnico je kupil leta 1965, kapitan postal dvanajst let kasneje. leta 2005 (star 68 let) si je prvič zaželel objadrati svet, sam s svojo jadrnico lunatic (slabih 10 metrov dolga, če zveni veliko, vam garantiram, da je to čolniček, garsonjera v primerjavi s kolikor toliko solidno ladjo, sploh če govorimo prečkanje ogromnih oceanov). s tem ne bi bil edini, ki bi solo objadral svet, bi pa bil najstarejši človek in hkrati človek z najmanjšo jadrnico. vmes izvemo za kar nekaj ljudi, ki so tudi oceane prečkali ali sami, ali v regati z lastno jadrnico, nekako dobiš občutek, da to pa res sploh ni tak big deal (hahaha). potem razmisliš, da je od 2005 trikrat moral ustaviti svoje potovanje okoli sveta zaradi takšnih ali drugačnih zagat, zadnje se je na pot podal decembra 2007 iz nove zelandije. vsak kotiček je bil napolnjen s hrano, bolj kot ne prepečenec in tuna iz konzerve, nekaj fižola sem in tja, vodo je pridobival iz desalinizatorja, kakal pa kar v vedro, tudi običajno stranišče je postalo shramba za hrano. pot okoli sveta bi mu namreč vzela več kot eno leto, edini kontakt z ljudmi bi bilo prejemanje vremenske napovedi preko radia ali komunikacije s prijateljem marsellom. ta je bil tudi vezni člen z ženo in sinom. dnevnik štarta 1. januarja 2008, petnajsti dni po začetku plovbe, konča pa se 1. januarja 2009, 378. dan plovbe (vse skupaj mu je ostalo še 89 dni, obluti bi moral samo še jug avstralije in morje, ko loči avstralijo in novo zelandijo). naslednji dan je imel jure šterk namen plezati na jambor in popravljati zadeve, dnevnik ostaja prazen vse dni naprej, od jureta pa tudi ni bilo nič več slišati. 27. januarja so z druge ladje prvič opazili jadrnico, ki je izgledala zapuščena, nihče se ni odzival, vendar nanjo niso mogli stopiti zaradi prevelikih valov. to se je zgodilo šele tri mesece kasneje, ko so pri avstraliji ponovno opazili jadrnico in jo temeljito pregledali. vse je zgledalo zapuščeno, v plovnem stanju, ni pa bilo znakov, da bi se jadrnica obrnila okoli. kaj se je zgodilo z juretom do danes nihče ne ve. ker rešilnega čolna in potnega lista ni bilo na jadrnici bi si rada mislila, da je skočil v čoln, odplul na kakšen pozabljen otoček in tam v miru uživa svojo starost. žena je kmalu prišla za njim, vse pa je ostalo namenoma zavito v neznano tišino.

vsekakor priporočam, in to ne samo pomorščakom.