dobri stari egipt

mika waltari - egipčan sinuhe

v roke sem spet prijela klasiko. ali bolje rečeno, jo prijemala in odlagala skorajda vsak po nekaj strani cele štiri mesece. ampak to pač klasika je, egipčan sinuhe, vsaj moja verzija je imela dobrih 650 strani. ki so se zdele dolge na tisoče strani.

mika waltari je po rodu finec, specializiral se je očitno za stare egipčane. po knjigi je narejen tudi film, približno enake starosti - 1945, prva in najbolj poznana, ne pa edina in ne nujno najboljša po mnenju marsikoga (sama ne poznam, še za tole sem izvedele preko nasveta starejše, močno razgledane gospe, ki se specializira za islam).

mogoče je kdo opazil tatu na zapestju leve roke - ankh, egipčanski simbol za življenje. stari egipt mi nikakor ni neznanka, fenica kot sem, sem ga normalno obiskala veliko predolgo časa nazaj. poleg stare ljubezni, ki je na žalost preveč pozabljena za moj okus, sem hkrati religiolog po izobrazbi in imam mogoče še diplomo of ministry, dve leti protestantske teološke šole, kjer smo dejansko morali spoznavati tudi sveto pismo iz prve roke. in njegovo zgodovino. to je moje ozadje. ah ja, pa še ta mala malenkost - ramzes ii je po čudnem naključju literarnih romanov bil verjetno moja prva ljubezen, sanje so se sicer malo zdrobile ob obisku egipta (ti, ti grda resničnost). moj moj teoretik pa je freud, poleg teorij seksualnosti poznan tudi po svoji ljubezni do antičnega egipta (mož mojzes in monoteistična religija verjetno najbolj direktno naslavlja stare egipčane). ne pravim, da obvladam, nekaj pojma pa le imam.

egipčan sinuhe govori o - presenečenje - egipčanu z imenom sinuhe, je pisec in pripovedovalec zgodbe svojega življenja. in oh, kakšno življenje je to bilo! rodil se je v času faraona amenofisa iii, njegov sin amenofis iv ali bolje poznano ehnaton je tista neka mala malenkost, ki jo poznajo ljubitelji starega egipta, drugi pa malo manj. ehnaton je namreč tesno povezan z nastankom monoteistične vere. mojzes je zagotovo živel za njim, abraham je vprašaj (ne gremo v religijo, ni časa). ehnaton je vzpostavil vero v enega samega boga, atona, ljubeči bog, sovraži vojno, vsi ljudje so pred njim enaki (kogar zanima religija, ja, krščanstvo si je iz egipta 'sposodilo' malo morje 'malenkosti'). na žalost je vera klavrno propadla. tisto, kar je morda bolj zanimivo za vse, ki vas vera ne zanima, je ehnatonov najbolj znani naslednik (ni imel sina, torej normalno smo se malo stepli prej, a ne moški egoti?). govorim o tutankamonu. in njegovem nasledniku svečeniku eje in njegovem nasledniku haremhabu in njegovem sinu, razmesu i. zdaj mečem ven samo imena, ob katerih mi kot semi-poznavalki starega egipta minimalno raznese glavo. sinuhe je slučajno doživel vse. vlado amenofisa iii, vzpostavitev atonovega vladanja, tutankamona, zavzemanje sirije in južnih dežel egipta. sinuhe je tudi priplul do svojih staršev po reki nil v pleteni košari. in se vmes podal na potovanje vse do krete, torej helou, stari grki. omnomnom. zgodi se ogromno.

koliko so podatki natančni - no, waltari je kar korekten zgodovinar, vseeno pa govorimo o leposlovju. moja tolažba je bila, da so resnični zgodovinski ljudje bolj pravi, resnični v leposlovju, kot pa v zgodovinskih knjigah, z natančnimi suhoparnimi informacijami, ki jih pogosto oklestijo vsega človeškega. ne glede na veličino osebe pa nikoli ne bi smeli pozabiti, da so bili tudi oni samo ljudje, ni ga bolj pristnega od tega priznanja.

predlagam dvema skupinama bralcev: tistim, ki imajo radi klasiko. tistim, ki imate radi stari egipt. s takšno iskreno ljubeznijo, da vam ne bo muka potopiti se vanj globoko in počasi, premlevati besede za besedo, navade, oblačila, pozdrave. če se knjige lotiš na tak način, so vsa velika imena vredna omembe in je kulturna izkušnja še en dodatek vreden eksplodirane glave. ni mi žal.