veliki nemec

johann wolfgang goethe - trpljenje mladega wertherja

odločila sem se, da je zadnji čas spoznati kakšnega velikega nemca. američane vemo, da niso med najljubšimi (hemingway izvzet, on je tako ali tako bolj latinec), angleži odvisno kdo in kaj, francozi so najboljša poslastica nasploh. italijani, španci? ne vem, še pridejo. slovenci me pa vedno znova presenetijo, kako zelo dobri so. če se človek hoče vržti v branje klasikov je trpljenje mladega wertherja verjetno nekje na višku seznama. goethe je pač goethe, ta je čisto zares velikan, werther pa malo lažje branje od recimo fausta. nima pa kaj zelo mikavnega naslova, čeprav redko kateri klasik piše zabavne štorije (tokrat izvzet dumas, ta je res zabavljač).

sama zgodba o trpljenju ima nekako sto strani, moja verzija je imela še 60 strani uvoda (kar mi ubije veselje do branja. nihče ne more povedati več o knjigi, kot knjiga pove sama zase, če moraš toliko razgljabljati ne razumeš poante zgodbe). zgodba je razdeljena na dva dela. prvi del in prva polovica drugega dela so kratka pisma naslovljena različnim bralcem, večina wilhelmu ali pa izbrani lotte. druga polovica drugega dela je sporočilo izdajatelja bralcu - izdajatelj je tisti ecov modelni avtor. to je tisti pripovedovalec, ki ni nujno empričini avtor (v tem primeru goethe), in ni nujno prvoosebni pripovedovalec, ampak neka persona v ozadju. ta nam razlagal tragične zaplete in razplete, kot nekdo, ki ga je žalostna zgodba o trpljenju mladega wertherja tako ganila, da jo je hotel podeliti s svetom, s tem pa wertherju dati svoj dušni mir in dokazati svetu, da je bila ljubezen tista, ki ga je prignala v skrajnost.

glavna točka, ki mi je ostala v spominu iz časov gimnazije je, da je werther umiral dolgo časa z veliko rano nekje v glavi, skozi katero so mezeli možgani (zato berem kriminalke, verjetno). recimo, da sem si to zapomnila, ker mi ni in ni šlo v glavo, kako je to možno. zdaj vem več, ne nujno zato, ker sem knjigo prebrala. me je pa iskreno skrbelo, da bo to daljše umiranje zapisano v obliki pisem, ki jih bo pisal s pol možgani zunaj lobanje. vsem v tolažbo - ni tako. zgodba se začne prav veselo, ko werther spozna lotte, z njo se nemudoma ujameta, edini problem njune skupne sreče je lottin zaročenec. zna biti problem v primeru marsikoga. lotte se tudi poroči z albertom, werther pa že pred tem začne počasi toniti v obup. podobna zgodba nekoga poznanega, ga na koncu prestraši še bolj, boji se, da bo kaj storil ali lotte ali zdaj že njenemu možu. hkrati tudi lotte postaja vedno bolj obupana, odnosi so vedno bolj neprimerni, werther vedno bolj posesiven in nerazumen. na koncu je prisiljena se njemu in njunemu prijateljstvu odreči, werther se ustreli naslednji večer s pištolo alberta, tistega nesrečnika, ki je zavzel njegovo mesto.

želim si, da bi me wertherjevo trpljenje ganilo do srca in bi trpela skupaj z njim in do neke točke ga razumem. ni redka oseba, ki je imela nekoga ob katerem je bil nerazumen. ampak werther je samo obupan, nimam želje, da bi ga potolažila, ampak ga zalila z mrzlo vodo, mu mogoče primazala zaušnico, ga nadrla itd. itd. v glavi ga je zaneslo, to je tisto kar najbolj razumem (v moji glavi je vedno, ampak res vedno hujše, kot je v resnici).

trpljenje mladega wertherja ni ganljivo, je samo žalostno. umetniško napisana zgodba in težko si predstavljam, kaj so ob njej doživljali prvi bralci. bravo, goethe, tukaj ni kaj. čez srce parajočega victorja hugoja pa z wertherjem nikakor ne seže.