včasih tudi branje ni enostavno

evald flisar - južno od severa

dokler nisem prečakala dobre polovice, mi je tole potopisno delo povzročalo nemalo tegob. branila sem se ga, nikakor ni in ni šlo, večina stavkov me je šokirala. ne zaradi žalostnih in tragičnih zgodb, ki bi lahko bile ena stran pripovedi o afriki. šokiral me je nemalokrat kar direkten, popolnoma odkrit rasizem. danes nikakor ne bi izšla, ne bi avtorja pri tem linčali. iz nekega razloga ne verjamem, da bi ga to ustavilo.

južno od severa je svet ugledala leta 1981, v času ko je flisar še živel v londonu in bil poročen z nizozemko (danes živi v ljubljani in je poročen s slovenko, preberite to nisem jaz, več kot vredno, obljubim). da evald flisar nima problemov s šokiranjem, s pripovedovanjem o tistem, kar ne radi slišimo, zame ni nekaj novega. pravzaprav flisarja naravnost obožujem, kujem ga v zvezde, eden najljubših sploh v celem človeštvu. še posebej po avtobiografiji. on misli kot mislim jaz, samo da jaz še nisem čisto tam in sem bolj zmedena in wannabe. pri njem vedno dobim občutek, kot da me končno nekdo razume. da mi je bila knjiga torej v veliko trpljenje, je zame samo še en veliki dodatni grdi neprijetni šok, s katerim se nikakor ne znam spopasti. afrike ni maral že od začetka. ampak to bi lahko prebolela. ko odideš v kraj, ki ima tako močno vlogo v predstavi, v predsodkih, v sami ideji kulturne zavesti, ki jo ima vsak zahodnjak, kaj šele flisar, na tisti točki veliki popotnik, ki nikjer nima pognanih korenin, uf. oditi v kraj, o katerem ima vsak tako močno predstavo, no, to je tvegano. in tveganje te lahko hitro razočara.

knjiga ima slabih petsto strani. na strani 142 svoje kratko podpoglavje flisar zaključi z besedami:

'na svetu so kraji, ki človeka napolnijo z močjo, ga poživijo, mu dvignejo glavo. afrika pa ti počasi, komaj opazno zlomi voljo, izsuši upanje, izsesa vero v življenje.'

afriko in afričane nemalokrat označi za zaostale, nerazvite. vse skupaj se mi je zdelo kot velika propaganda vsemogoče in edine-ki-dela-prav-jugoslavije. ker afričani tega in tega ne delajo tako, kot to delamo v jugoslaviji, je zato narobe tisto in ono. pozor, flisar je takrat živel v londonu, ne jugoslaviji. jaz se jugoslavije ne spomnim in nisem odraščala v družini, ki bi bila sprana v eno ali drugo smer. ampak toliko hvale bi bilo vsakomur malo sumljivo.

sčasoma se zadeva izboljša. pravzaprav kar naenkrat trčiš v velik preobrat. prebereš dolgo poglavje z natančnimi zgodovinskimi podatki, in voila, končno je tukaj spet tisti pravi flisar, ki ga poznaš in obožuješ. južno od severa ni samo potopis, ni samo jamranje, ni samo naštevanje, kje vse je bil in kaj vse je videl. pravzaprav je skrben opis afrike. kar je velik zalogaj. prepletata se namreč njegovo doživljanje, z zgodovino, s politiko, z naštevanjem suhoparnih, neosebnih podatkov. malo o afričanih, malo o belcih, ki živijo v afriki. malo o tem, malo o onem. kogar zanima afrika, vsaj ta del, kjer je bil flisar (tista 'prava, črna afrika'), naj to delo zagotovo vzame v roke, če ne drugega mu zna ubiti voljo do obiska. skratka, po poglavju zgodovine, pregleda politične situacije in njenega razvoja, takrat kar naenkrat trčim na tistega flisarja, ki komplicira, ki zadeve nikakor ne vidi črno-bele, ki razume, da ves svet gledamo skoz lastno prizmo očal. in potem ti raznese glavo. matr, dobr je.

primer:

'nazadnje sprevidiš, da kljub plemenitim namenom potuješ po svetu kot kulturist. sprevidiš, da nisi tak samo v trenutkih, ko ljudi in dežele presojaš po stopnji sorodnosti tebi, ampak tudi tedaj, ko si drugačnim ljudem in deželam naklonjen, saj naklonjenost vse prepogosto izvira iz občutka večvrednosti.'

potem, zadnjih nekaj strani, si želiš, da se zadeva ne bi nikoli končala in že napol tečeš v knjižnico iskat drugi del. obožujem flisarja, res. ampak tale me je sprala in dodobro ožela kot redko katera druga. še bi.