katera pa ne bi

sabina štrubelj - siva dama

nekoč, pred davnimi leti sem prebrala petdeset odtenkov sive z namenom, da raziščem, kaj je na njej tako privlačnega (tisto očitno ni bilo dovolj dobro). prišla sem do ideje, da je glavna privlačna lastnost ta, da bi vsaka hotela biti glavna junakinja. vsaka bi si želela biti spet enaindvajset, tista meja, kjer si še mlada in polna energije, pa ne več otročja najstnica. anastazija je čisto vroča, čudovita, samo da se tega ne zaveda. nekatere se zavedajo svoje fizične privlačnosti, druge si želijo, da bi bile in v vsaki gotovoi tli iskra upanja, da v resnici je, samo ne zaveda se. in vsaka bi hotela svoj ljubezenski začetek drugačen, zbrisan, naj bo ljubezenska zgodovina bel list papirja, ki ga bo porisal nekdo kot je christian grey. ne, ker anastazijo občasno treskne po riti. zato ker je zrel, odrasel moški, uspešen, samozavesten, noro hud in predvsem bogat. mislim halo, katera pa ne bi? sploh ker govorimo o knjigi, in še nihče ni napisal ljubezenske zgodbe dveh, kjer parček ne bi tako ali drugače ostal srečno skupaj. kar pomeni, christian ni samo najboljši, bo tudi tisti eden in edini in pravi. halo, katera pa ne bi.

podoben občutek sem dobila ob branju sive dame. katera pa ne bi? katera ne bi bila privlačna blondinka (ta se tega še kako zaveda), katere veliki bonus je še to, da si upa reči vse, kar ji pade na pamet (samozavest, ki ne pozna meja)? katera ne bi rada, da bi jo neznano ženšče zaposlilo kot asistentko noro privlačnemu šefu z namenom, da na koncu pristaneta skupaj? takšna dela popolnoma brez prikrivanja na veliko opisujejo najbolj osnovne želje in predstave velike večine deklet. recimo, da to umetnost tudi je, izražanje želja, vendar naj bi dobra umetnost te želje zavila in vsaj malo skrila, zadeva naj ne bi bila tako očitna, tako razvidna, preprosta. kar pa ne pomeni, da sive dame ne bi priporočila v branje. je samo malo manj globoko, malo bolj preprosto. vseeno sem v zgodbi uživala, kar prijetno padla v svet, kljub občasnemu phhhh, ja valda.

v drugem romanu avtorice se srečamo z lano, torej privlačno blondinko, ki zgodbo pripoveduje s svoje strani. zaradi dolgega jezika in kratke potrpežljivosti ne more obdržati službe, dokler ji povsem po čudežu v naročje na pade služba v pisarni, kot asistentki direktorja. vse skupaj je skrivnostno, ne samo za bralca, tudi za lano (intervju konec koncev opravi v omari za metle). hitro postane očitno, da se med njo in šefom krešejo iskrice (predvsem je očitno ko svojo hlačno izboklino pritisne obnjo, itd.), ampak ni panike, izkaže se, da je bila pravzaprav najeta prav s tem razlogom - da bo šefu všeč, da bo s šefom spala, da bo pripravila šefa, da se vanjo zaljubi. še dobro, da je privlačen, drugače bi verjetno obstajala druga beseda za njeno početje kot zakomplicirana romantika ... zgodba se normalno še malo bolj zaplete, konca pa ne izdam.

simpatično, direktno, preprosto.