... in druge klinične historije

oliver sacks - mož, ki je imel ženo za klobuk

oliver sacks je en velik posebnež. že dolgo sem si ga želela prijeti v roke, takorekoč na lastno pest, ne preko predavanj in povzetkov, kratkih odlomkov. mož, ki je imel ženo za klobuk je prva. kogar je strah prevelike strokovnosti nevrologov, psihiatrov, psihologov,... vse to je pri sacksu postranskega pomena. v roki sem držala skupek izbranih zgodb o posameznikih, ki so jih odpisali vsi - domači, strokovnjaki, svet. sacks jim je dal priložnost, jim pobrskal po možganih, nekaterim pomagal, drugi so pomagali njemu z dodatnim znanjem, prepoznanjem, novo vednostjo, predvsem pa spoznanjem, da so človeški možgani neverjetni. tudi ko vse izgleda, kot da je zgoraj vse fuč, vsega ni konec.

mož, ki je imel ženo za klobuk je samo uvodna zgodba. nekaj junakov sem že prepoznala, večine ne. zgodbe so noro zanimive, vsaj za moje psihološke firbčne poglede, čeprav verjamem, da noben ob njih ne bi mogel ostati ravnodušen. nekatere zabavne, tudi predstavljene na takšen način. druge žalostne, kjer se človek ne zamisli le ob nesreči drugega, ampak se zave, da se kaj podobnega pravzaprav lahko zgodi tudi njemu že takoj naslednje jutro. in njegov svet nikoli več ne bo isti. kakšne zgodbe te naravnost razjezijo in občutek imam, da tudi sacks ni ostal popolnoma brezčustveno objektiven (kdor je prebral - leti na dvojčka in artista avtista).

sacks je očaran nad človeškimi možgani, nad človekovo sposobnostjo sprejeti in prilagoditi se v situacijah, ki se zdijo popolnoma nesmiselne. hkrati, na koncu vsega, v povzetku, pa je sacks tudi besen na svet, ki ne more prepoznati istega, ki je pripravljen odvzeti tiste majhne radosti in nadsposobnosti posameznikov, ki navidez ne sodijo v naš svet. s tem jim odvzamemo tisto unikatnost, ki jo ima vsak, jih degradiramo v podpovprečne idiote in retardirance, samo da čim bolj ustrezajo naši predstavi našega sveta. na koncu pa se sploh ne zavedamo, da je mogoče naša predstava najbolj omejena predstava našega sveta. saj, kdo pa nas je kdaj na kakršen koli način izzval, da bi premislili, pregledali, spremenili, ali bog ne daj, sprejeli?